DL: Marjan Hren o svojem ustvarjanju - Pisanje mu veliko pomeni

29.5.2020 | 10:30

Literarni večer Trdinovega nagrajenca Marjana Hrena – Piše pesmi, aforizme, črtice … – Izdal že tri knjige, a v načrtu jih ima še nekaj – Ljubi življenje, naravo, Podgorje, pridne ljudi …

Člani literarne sekcije Snovanja, ki delujejo v okviru Društva upokojencev Novo mesto, so sklenili, da se bodo drug drugemu in širši javnosti predstavili posamično in bolj osebno, vsak na samostojnem literarnem večeru z vsem svojim ustvarjalnim opusom.

Prejšnji teden je bil v prostorih upokojenskega društva na vrsti Marjan Hren s Potovega Vrha, pesnik in pisec aforizmov ter črtic, pa tudi avtor knjige o dediščini velikega rojaka, humanista in znanstvenika Ernsta Macha Slatenska dolina in Machova dediščina pod Gorjanci. Hren, ki je zaslužen tudi za ureditev danes zelo obiskane Machove poti, je za pomembnejše trajne uspehe na kulturnem in literarnem področju ter pri ohranjanju kulturne dediščine leta 2016 prejel Trdinovo nagrado.

Na literarnem večeru, ko se je z njim pogovarjala prijateljica še iz osnovnošolskih klopi Vida Zupančič Yebuah, je zbranim spregovoril o svojem otroštvu in začetkih literarnega pisanja ter o pogledu na življenje, v katerem ima pomembno mesto ljubezen. »To je univerzalna sila iz vesoljnega ozadja. V mislih imam ljubezen ne le do ženske, ampak do narave, umetnosti, vsega lepega, željo dajanja in sprejemanja,« je razlagal Hren, ki se označuje za »otroka slatenske doline«. Zrasel je v številčni delavski družini pod Gorjanci in že od malih nog spoštuje življenje kmetov in delo žuljavih rok. Zase rad reče, da je »Podgurc«.

Kot otrok je veliko bral, čeprav je bila elektrika takrat zelo dragocena in so z njo varčevali, zato je pod odejo knjige prebiral na skrivaj z baterijo. K pisanju ga je s pohvalo šolskega spisa Zgodila se mi je krivica, kar je zapisal po resničnem pripetljaju z nekim učiteljem, navdušila učiteljica slovenščine v 7. razredu.

Med ustvarjanjem doma in družine ter službovanjem – Hren se je izučil za kovinarja in strojnika, delal pa je v takratni novomeški tovarni IMV, kjer se je vseskozi izobraževal, nekaj časa pa je poučeval tudi obdelovanje kovin v Šolskem centru Novo mesto – ni bilo pravega časa za pisanje. Si je pa Hren vseskozi kaj zapisoval: od pesmi do misli in aforizmov. Po bolezni v naporni službi se je pred leti umaknil v naravo, pravzaprav v gozd, ki je bil zanj, kot pravi, prava terapija. V tem času je doživel literarni preporod. Pred desetimi leti se je včlanil v literarno sekcijo Snovanja, kjer je, kot pravi, »napredoval kot pisec, tudi po zaslugi dobrega mentorja Milana Marklja«.

V samozaložbi je leta 2011 izdal dve knjigi: Aforizmi in hrenaste misli s Ptičjega brega ter Pesmi s Ptičjega brega, leta 2016 pa je pri Založbi Snovanja izšla že omenjena knjiga o Machovi dediščini.

A tudi zdaj ne miruje in je še kako ustvarjalen. Za 70. rojstni dan si želi pokloniti novo knjigo, ki ji pravi »mavrična krivulja svojega življenja«. V njej bo zbral otroške in osnovnošolke zgodbe, zajel bo čas svojega vzpona in zagona, obdobje borovničevega sindroma (v otroštvu je bil strasten nabiralec borovnic, kar počne rad še danes) ter materine spomine. »Knjiga je večni spomenik,« se zaveda Marjan Hren, zato jih ima v načrtu še nekaj: vojaške zgodbe, bajke o gorjanskih škratih, aforizme ...

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 5. marca 2020

L. Markelj