DL: Takšnih, kot je Čampolino, res ni veliko

18.5.2020 | 15:40

S Cvetko Bukor sta se odločno uprla nameri zaprtja bivalne enote.

S Cvetko Bukor sta se odločno uprla nameri zaprtja bivalne enote.

Zakopan med ploščami

Zakopan med ploščami

Zadovoljstvo po opravljenem delu

Zadovoljstvo po opravljenem delu

Vsak dan na cesti kot avtoštopar

Vsak dan na cesti kot avtoštopar

Bivalna enota v Sodražici

Bivalna enota v Sodražici

Kdo ga ne pozna, vsaj na Ribniškem in Kočevskem? Ivana Čampo - Ivančka, ki že 13 let dopoldneve s prijatelji, teh je med osem in deset, preživlja v bivalni enoti zavoda Prizma Ponikve v Sodražici. Čampolino je štopar, glasbenik, dobrotnik. Skratka, legenda.

Varovanci bivalne enote so se dvignjenih glav iztrgali iz zatohlih sob matičnega zavoda in naenkrat začeli sami opravljati vsa gospodinjska dela. Poleg kuhanja, likanja, pranja, pospravljanja ... je bila teža na piljenju socialnih veščin in spoznavanju skupnostnih služb. Ko je v Ponikvah zaradi »miškulanc« vodilnih završalo, so bili na udaru ravno varovanci v bivalni enoti. Naenkrat so za vodstvo postali predragi, zato so jih nameravali vrniti v prvotni kolektiv. »Podprli smo večino, ki je jasno kazala na finančni kaos, v katerem se je že dalj časa pogrezal matični zavod. Nam so krajšali pravice do zdravstvene oskrbe, hrane, prevoza ... Hirali smo. Skratka, čudne 'miškulance' so se pletle zadaj. Nekdo si je očitno nameraval prek našega hrbta lepe denarce naložiti v svoj žep,« se spominja Ivanček, ki je stal v prvi vrsti (uspešne) obrambe enote. In s konjičkom, ljubeznijo do glasbe, še bolj poglabljal svojo pot in tudi tako postal zaščitni znak med sostanovalci, od katerih ga loči to, da je poseben. Vse življenje namreč ob spremljevalki, glasbi, rad priskoči na pomoč vsakemu, ki jo potrebuje, pri tem pa vse poti opravi izključno s štopanjem.

Po končanem osmem razredu šole s prilagojenim programom si je želel, da bi nekaj delal in bil koristen za družbo. Med prijatelje je prijadral z zvrhanim nahrbtnikom dobre volje, s poudarkom na lepših plateh življenja. Je zakladnik pozitivne energije tudi brez pogleda v kozarec: te ali one močne pijače, da bi se sprostil, ne potrebuje. »Takšen sem, kot sem, in kar je najpomembneje, takšnega me jemljejo znanci, prijatelji in tisti, ki me poznajo,« se nasmehne.

Gibanje in petje, ki ga spremljata od rojstva, sta poleg dobrih prijateljev njegov življenjski slog. Pozna najmanj 300 besedil slovenskih izvajalcev, tudi hrvaška mu ne zapletajo jezika. Če ga kdo naroči za rojstni dan, družabno snidenje ali srečen dogodek, gre brez oklevanja zabavat ljudi. Najraje zapoje v vaški gostilni, če je treba, zna kot DJ vrteti tudi glasbo. Še vedno ga privlači misel, da bi ustanovil narodno-zabavni ansambel in zapel na izboru slovenske pesmi za Evrovizijo. Pred tem pa si želi preboj na slovensko glasbeno sceno.

Je tudi neutrudni zbiralec starih gramofonskih plošč. Hrani jih več kot tisoč, kolekcijo pa stalno dopolnjuje. In jo pokaže v svoji lično urejeni sobi. »Te so iz 70. letih prejšnjega stoletja, večina je manjša. Nekatere večje 'plate' imajo posebno težo, denimo Avsenikove, Slakove, Miheličeve, s podpisi na ovitkih izvajalcev.« Medtem ko naju ob poslušanju na starem lesenem gramofonu prevzame čistost zvoka svetovne uspešnice Tine Turner Simply the best, zbiratelj povleče vzporednico med analognim in digitalnim zapisom glasbenega »podatka«. »Prvi je trajen, zadnji pa lahko izgine čez noč. Takšne so moje izkušnje. Sicer mi je zbirateljska žilica nekako podarjena, saj sta oče in dedek, ki sta igrala na harmoniko, vedno prekladala plošče,« se spominja. Svoje pa mu podarjajo tudi dobri ljudje, nemalokrat jih kupuje v ploščarni, na Trubarjevi, v Ljubljani.

Ivanček, pred petimi leti je dobil tudi umetniško ime Čampolino, je s prijatelji Darjanom, Janom, Maticem, Jankom, Nušo in Manco, ki so za njega veliko naredili, posnel avtorsko uspešnico Vedno na dobri poti. »V te tri minute je zloženo moje življenje in veselje,« je dejal. Na YouTubu je imela več tisoč obiskovalcev. Del njegove dobre poti je tudi štopanje. Ne spomni se, da je v 20 letih ostal brez prevoza, najpogosteje med Ribnico in Sodražico, pa tudi na poti do Ljubljane in nazaj je bil vedno sopotnik v avtomobilu. »Vseh 365 dni se po drugi uri iz Sodražice odpravim v Ribnico, kjer sem prostovoljno na uslugo tistim, ki potrebujejo kakršnokoli pomoč. In v tem času ne pomnim, da nisem dobil prevoza. Tudi ob nalivu, snežnem metežu ali močni pripeki. Na moj telovnik in palec se odzove sleherni voznik, tudi v poznih večernih urah. Hvala jim,« pravi s hvaležnostjo.

Njegovi prijatelji iz bivalne enote vsako leto pridno izdelujejo božično-novoletne voščilnice, on pa jih prodaja. Največkrat od mize do mize po gostilnah. Zelo z občutkom stopi do vsakogar, upošteva zasebnost. »Bila je nedelja zvečer. V Ribnici. Ona, rdečelasa, športno oblečena gospa, bi rekel, da se je rahlo dolgočasila ob dolgi mizi, na kateri so bile sledi hrane in pijače. Njegova očala so dajala videz resnega možakarja, ki se ob moji ponudbi ni kaj dosti spremenil, ona pa se je takrat le nasmejala. Tudi jaz, ki sem se jima zahvalil, da sta mi dovolila vstopiti v njuno bližino,« Čampolino povele enega od primerov, s katerimi se srečuje pri tem delu. »Ne vem, kaj bi še rekel. Morda to, slišano te dni, in sicer da naj bi v življenju sprejeli dve stvari. Prva je, da preprosto ne moremo imeti vsega, druga pa je, da vse, kar imamo, lahko tudi izgubimo.«

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 5. marca 2020

Besedilo in fotografije: Milan Glavonjić

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava