Ljudje ob Kolpi: Janez Nepomuk Stariha

13.5.2020 | 09:35

Ljudje ob Kolpi: Janez Nepomuk Stariha
Ljudje ob Kolpi: Janez Nepomuk Stariha

Janez (John) Nepomuk Stariha, misijonar, škof, naselbinski organizator v ZDA
Rojen 12. maja 1845 v Sadinji vasi (Semič), umrl 27. novembra 1915 v Ljubljani

Rodil se je na kot prvorojenec med šestimi otroki na skromni kmetiji v bližini Semiča, kjer je tudi obiskoval triletno ljudsko šolo. Tretji razred dokonča 1857. leta v Novem mestu - ker je veliko obetal. mu domači župnik uredi bivanje pri frančiškanih in omogoči boljše šolanje. Tudi gimnazijo, ki jo takrat vodijo frančiškani, obiskuje v Novem mestu. Ko je bil v osmem letniku, ga vpokličejo k vojakom. Ker je tik pred maturo, dobi dovoljenje končati šolo, a je zaradi poslabšanja situacije v Italiji brez mature in vojaških priprav poslan na bojišče. V italijanski Lombardiji se izkaže - ko v bitki pri Custozzi v odločilnem trenutku prepreči, da bi polkovna zastava padla v sovražnikove roke in tako dvigne moralo soborcev ter preusmeri potek bitke ...(?). Za svoje zasluge je odlikovan s srebrno medaljo in dobi čin desetnika ter je poslan v kadetnico. Dobi dopust in dovoljenje dokončanja gimnazije pred vstopom v vojaško šolo. Doma ugotovi, da to ni njegov življenjski cilj, ampak, da bi rad postal duhovnik, kot se je v vojni zaobljubil.

Spozna, da je edina pot ogniti se vojaškemu življenju ta, da emigrira v Ameriko. Doma ni denarja in stari oče se odloči mlademu Janezu odstopiti vse svoje prihranke za življenje v starosti. Pozneje piše, da ga je prav to žrtvovanje starega očeta vzpodbudilo, da ustanovi štipendijski sklad za novomeške gimnazijce in tako številnim omogoči nadaljevanje šolanja.

Janez februarja 1867 dezertira in skrivaj odpotuje v Nemčijo. Ker potuje tajno, brez dokumentov, se mu v Bremnu ne uspe vkrcati na parnik, zato se odloči za drugo možnost in pluje nelegalno z jadrnico. Potovanje tako namesto 7 dni traja 57 dni – v New Yorku se izkrca 11. maja s 4 dolarji v žepu. Za en dolar kupi vozovnico, ki ga pripelje do Wisconsina, kjer se zaposli na ranču. V mesecu dni zasluži 20 dolarjev (kar je veliko več od siceršnje plače, a delodajalec doda nekaj za namen študija teologije) in takrat se odloči stopiti v semenišče v Milwaukeeju. To mu uspe kljub temu, da nima zagotovljenega financiranja in priporočila škofa (iz Ljubljane ga ni mogel prinesti, ameriški škof Baraga, ki umira, pa mu ga ne more dati).

29. septembra 1869 ga škof Mrak (tudi Slovenec) v Marquettu posveti v duhovnika. Ker kot dezerter ni mogel domov, da bi v Semiču pel novo mašo, je to opravil pri rojaku Janezu Vertinu (iz Doblič) v Houghtonu, država Michigan. Janez je maševal v slovenščini, Vertin, ki je Starihi stregel kot diakon, je opravil pridigo v angleščini, kaplan iz Hanckoka, ki je bil subdiakon, pa v nemščini in francoščini. Na tak način je večina faranov razumela vsaj del svete maše.

Prvo službo kot kaplan nastopi v Neganee, naseljenem s francoskim prebivalstvom. Dolgo časa ima hude težave z angleščino, posledično z župnikom in farani. Zelo se trudi izpopolniti znanje angleškega jezika, kar verniki opazijo in ga vzljubijo. Službovanje nadaljuje v St. Paulu, Minnesoti (ko je premeščen, farani zberejo podpise za zahtevo škofu, da jim ga vrne v faro), potem še Marystown, 1872 prevzame župnijo Red Wing ob Mississippiju. Leta 1883 ga je škof ponovno premestil v St. Paul, da tu v nastajajočem mestnem okraju zgradi novo cerkev in šolo, sodeloval pa je pri izgradnji celotne četrti. Zaradi tega uspeha je 1890 imenovan za generalnega vikarja. Ko je nastala v Južni Dakoti nova škofija s sedežem v Lead Cityju, je 6. avgusta 1902 posvečen v njenega prvega škofa. A sam kraj in škofijsko ozemlje je moral šele kultivirati. Tukaj se je v celoti predal delu s staroselci – Indijanci, ozemlje pa so zaradi zaupanja v Stariho pričeli poseljevati Slovenci. Zaradi izjemno zagnanega dela je začel bolehati in zaradi spoznanja, da se ne more več dovolj razdajati vernikom, se je 7. marca 1909 odločil odstopiti in odpovedati škofovski funkciji.

V času, ko je služboval v Cedar Lakeu, je med večinsko irskim prebivalstvom ustanovil tudi »Društvo popolne vzdržnosti od alkohola«. Povsod je razvijal šolstvo in kulturne aktivnosti, veliko se je posvečal misijonskemu delu.

Imel je veliko željo obiskati domače, a kot dezerter tega ni mogel narediti, zato je pisal cesarju Francu Jožefu in ga prosil za pomilostitev. Cesar je prošnjo odstopil vojski in ta je Starihi za amnestijo naložila odsluženje 7 let in 5 mesecev vojaščine. To za Janeza Nepomuka ni bilo sprejemljivo in je prosil za pomoč dunajskega kardinala Johanna Rudolfa Kutscherja, ki cesarju ponovno nese prošnjo in sedaj ga Franc Jožef I. sam pomilosti. Stariha tako obišče domovino 1880 leta in potem ponovno 1889 in 1894 (tokrat gre na zdravljenje glasilk). Po odstopu 1909 je imel naslov škofa antipatridskega in se je zelo bolan vrnil v domovino, kjer si je kupil hišo v Ljubljani in 27. septembra 1915 umrl. Pokopan je na Žalah. Čeprav je nekoč dezertiral, so mu priredili slovesen pogreb z vojaškimi častmi, ki se ga je kljub vojni udeležilo veliko število cesarsko-kraljevih častnikov.

V Ameriki je zgradil vsaj 23 cerkva, več šol in načrtoval cele četrti novih naselij, a po povratku v domovino se je popolnoma umaknil iz javnega življenja. Eno redkih javnih pojavljanj je bilo v Postojnski cerkvi sv. Štefana, ko je 15. avgusta 1910 posvetil novo marmorno mizo pred glavnim oltarjem. V njegovi zapuščini je ostala tudi škofovska palica, ki jo je odkupil (in uporabljal) takratni ljubljanski škof Anton B. Jeglič. Po njem jo nosijo (poleg drugih palic) vsi ljubljanski nadškofje. Nima velike umetniške, niti gmotne vrednosti, a je posebna in zelo elegantna. Med drugim - ob umestitvi za škofa jo je kot prvo v roke dobil nedavno preminuli nadškof Uran.

Na hiši, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše v Sadinji vasi, je postavljeno obeležje v spomin pomembnemu krajanu.

Boris Grabrijan

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

13d nazaj–2     + (0)     – (2)     Oceni vl 

Zanimiva življenjska izkušnja v turbulentnih časih, ki so ga pognali daleč v svet. Vsekakor zveni malo drugače kot odhod Friderika Barage tudi v Ameriko, ker je svoje znanje predajal revnim indijancem. Skoraj bi bilo bolje, da bi se razdajal ljudem v domovini, ki so tudi rabili prosvetljence. Ne mislim negativno, predvsem misel je taka zaradi cerkvene politike, ki je mlade duhovnike pošiljala kot misijonarje in v pomoč revnim v svetu. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava