Vaš intervju: Leopold Pungerčar - podjetnik, motorist, igralec ... in neutrudni promotor Slakove glasbe

25.3.2020 | 12:05

Leopold Pungerčar

Leopold Pungerčar

Polde s stricem Lojzetom

Polde s stricem Lojzetom

Bronast odlitek na stebru, pred domačijo Lojzetove mladosti

Bronast odlitek na stebru, pred domačijo Lojzetove mladosti

Nulti odlitki Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka

Nulti odlitki Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka

Polde in sestra Breda

Polde in sestra Breda

Polde

Polde

Kot otrok je užival v glasbi svojega strica Lojzeta Slaka, z njo in z njegovo harmoniko je rastel, jo vzljubil in jo doživljal drugače kot njegovi vrstniki. Danes jo v popolnosti razume in jo z velikim veseljem predaja naprej. Ne le kot spomin, ampak kot veliko kulturno dediščino. Je predsednik Zveze moto klubov Slovenije, uspešen podjetnik, dolgoletni igralec Šentjakobskega gledališča, šest let tudi njegov direktor, osebnost leta 2018 po izboru gledalcev novomeške televizije Vaš kanal, v prvi vrsti pa človek z velikim srcem, zvest svoji družini in prijateljem.

Prijeten sogovornik, s širokom pogledom na svet, poln humorja in entuziazma. Sledi samemu sebi, svojim željam in sanjam. Vedno si postavi cilje, verjame vase in uspeh pride, ko ga najmanj pričakuje.

Kakšna je bila vaša pot v podjetniške vode?

Precej podjetniške žilice sem pridobil od svojega očeta, ki je bil mizar, ljubiteljsko pa fotograf. Mirnopeška dolina vse tja do Novega mesta gotovo iz tistih časov ne bi imela slik z večjih dogodkov, če jih ne bi napravil moj oče. Ravno tako se je lahko pohvalil tudi z več kosi pohištva v tem delu dežele. Tako sem rasel in srkal že kot otrok in mladenič poti podjetništva. Po vrnitvi iz vojske pa sva se s prijateljem Lojzetom Kastelicem pogovarjala in kaj hitro me je nagovoril, naj zapustim delo v Krki, tovarni zdravil, kjer sem bil tudi štipendist. V Krki sem pojasnil, da želim iz tovarne v podjetniške vode in oni so me podprli z besedami: »Pojdi, poizkusi. Če ne bo šlo, se še vedno lahko vrneš nazaj.« Tako sem od leta 1988 obrtnik, kasneje sem bil samostojni podjetnik, pred nedavnim pa smo se preoblikovali v d. o. o.

S čim pa se sploh ukvarja vaše podjetje?

Dejansko se ukvarjamo z inštrumenti za medicino in farmacijo, predvsem za meritve v laboratorijske in kemijske namene. Veliko delamo tudi po bolnicah, predvsem na patologijah. Poleg servisa smo v dejavnost podjetja vključili tudi zastopanje tujih proizvajalcev te opreme, ki jo tudi prodajamo, vzdržujemo, letno validiramo in nekaj tudi proizvajamo. Za boljše poznavanje in lažje delo pa organiziramo tudi predstavitve nove opreme. V ta namen smo v podjetju opremili tudi predavalnico za 40 oseb.

Ste s katerim podjetjem še posebej povezani?

Ves čas svojega podjetništva sem močno povezan s tovarno zdravil Krko d. d., saj se tam še vedno počutim kot doma. Kljub temu, da sem samo zunanji sodelavec, čutim močno pripadnost temu podjetju. Vem, da mi je njihova pomoč vedno na dosegu roke in z eno besedo bi lahko dejal, da je kot moja druga mati (kot mnogim Dolenjcem). V veliko čast pa si štejem, da so nama s sinom Žigom že pred leti dodelili kartice za vstop v podjetje, kamor lahko vstopava kadarkoli, ko gre za poslovne ali servisne namene. S tem nam je Krka izkazala izjemno medsebojno zaupanje in priznanje za dobro sodelovanje. Zavedam se, da je vedno potrebno prevzeti odgovornost za vse, kar se zgodi, tako slabo kot dobro. Zato sem se naučil biti vztrajen, pogumen in odločen. Včasih je treba izklopiti um in kaj narediti takoj iz srca, kajti ko začnemo razmišljati, se pojavijo omejitve. Energijo zelo rad usmerjam v iskanje rešitev in produktivnost.

Poleg podjetja so vaše aktivnosti usmerjene na vse smeri. Kaj vam pomeni teater?

Ko enkrat stopiš na gledališki oder, si enostavno zastrupljen, zasvojen. Igranje je zahtevalo več kot celega človeka in moja intenzivnost je bila verjetno prevelika, saj se je zgodilo, da sem igral tudi v treh različnih predstavah v sezoni. Skoraj vsak večer sem nekje od 19. do 24. ure prebil v teatru v Ljubljani. Od vaj do predstav, kar mi je vzelo ogromno časa. Ko sem razmišljal, sem ugotovil, da je služba eno, drugo so hobiji, vmes pa seveda teater, ki me je vzel skoraj celega, saj sem največkrat iz dela v podjetju ali na terenu šel direktno na vajo ali predstavo. Nakar me je leta 2010 upravni odbor imenoval za direktorja tega gledališča. V šestih letih mojega vodenja Šentjakobskega gledališča smo teater iz velikega minusa postavili v lep plus, izvedli približno 36 premier, kar pomeni vsako leto šest, in počasi sem ugotovil, da potrebujem nov izziv.

In seveda vaš nov izziv je Koncertna zasedba Slakove glasbe.

Res je. Po Lojzetovi smrti sem imel neko vizijo, da moramo Lojzetovo dediščino prenesti nazaj na oder in jo še bolj približati mlajši generaciji. Kajti če bi bil Lojze danes še živ, bi prav gotovo igral z njim.

S Koncertno zasedbo Slavkove glasbe, s katero od jeseni do pomladi izvedemo povprečno 12 velikih koncertov, lahko to uresničujemo. To so koncerti, na katerih s pomočjo v živo zapete glasbe damo ljudem tudi zgodbo. Bogat scenarij, ki ga spišem sam, podkrepim z video posnetki in fotografijami, ki nas lepo popeljejo skozi Lojzetovo življenje, ki je bilo polno grenkih in tudi lepih trenutkov. Koncerti so vedno razprodani in izjemno čustveni. Ne manjka veselja, obujanja spominov in utrne se tudi prenekatera solza. Tudi mene se dotakne posebej v tistem delu koncerta, ko izvedemo eno zadnjih skladb, tj. Dragi prijatelji, ki jo je Lojze uglasbil. Zelo čustvena pesem, ki govori, kako utihne harmonika in kako ugasnejo luči, ko je vsega konec. Da so koncerti popolni, vedno k sodelovanju povabimo tudi goste. Še posebno pa sem vesel Slavka Podboja, saj je imel z Lojzetom kar dosti skupnega.

Res je, da se je Lojzetovo življenje končalo, a ostala je glasba kot bogata zapuščina in, ko zaslišim njegovo glasbo, imam Lojzeta vedno pred sabo.

Vaša skrb, da se ohranja živ spomin na Lojzeta Slaka je nekaj posebnega za širšo družbo.

Ker sem začutil en dolg do njega, smo se odločili, da mu postavimo obeležje na Malem Kalu. Pri tem je sodelovala seveda tudi Občina Mirna Peč. Ravno tako smo ob misli na preteklost z istimi emocijami čutili do Toneta Pavčka in s tem sem menil, da sem s preteklostjo zaključil, a čas je pokazal, da to ni tako. Z največjo možno mero sem se lotil novega projekta, in sicer kot rečeno, koncertov v spomin na Lojzeta in tako kot Lojzetu smo tudi Tonetu namenil bronasti odlitek s postavitvijo in obeležjem na prav posebnih mestih.

Vaša ljubezen je tudi motociklizem. Od kdaj?

Verjetno že od zibeli, saj je bil oče vnet motorist. Bil je eden prvih v Mirni Peči, ki je imel motor in to Pucha. Ta motor imam še vedno. Čuvam ga, saj mi res veliko pomeni. Že kot otrok sem se rad usedel nanj in zapeljal po travniku, gozdu in ljubezen je z leti samo rasla. Kasneje sem si kupil težji motor, se včlanil v Zveze moto klubov Slovenije, kjer pa so me imenovali tudi za predsednika. Naj povem, da ko sem leta 1988 prišel v Trebnje, me je med prvimi sprejel Janez Prosenik starejši, s katerim sva od takrat naprej res dobra prijatelja. Težko mu bom kdaj povrnil vse, kar je dobrega storil zame in mojo družino. Tudi za to, da sem predsednik Zveze moto klubov Slovenije že 19. leto je večina Janitovo »maslo«.

Poleg nekdanjega župnika Janeza Šimenca ste glavni akter žegnanja motoristov v Mirni Peči, ki iz leta v leto dobiva vse večje razsežnosti.

Janez Šimenc je zelo vnet motorist in srečanje pred 22 leti je naju povezalo v nerazdružljiva prijatelja. Povabili smo ga kot člana v naš Moto klub Trebnje in kaj hitro je dal pobudo, da bi se na velikonočni ponedeljek dobili pri zvoniku v Mirni peči in da bi on opravil blagoslov za srečno vožnjo. Dogodek je kmalu prerasel v Vseslovenski blagoslov motorjev oz. že kar neke vrste praznik. Kasneje smo temu dodali še Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka ter dobili edinstveno prireditev, ki združi ne le slovenske motoriste, marveč tudi že zamejce. Sam dogodek zahteva ogromno dela, s katerim po navadi pričnemo že kakšna dva meseca prej. Od pridobivanja soglasij, dovoljenj, do ljudi, ki poskrbijo za varnost, ki je ključnega pomena, zdravstveno službo in še nešteto ostalih malih stvari. Seveda pa vsega tega ne bi bilo brez članov Moto kluba Trebnje, ki je uradni organizator prireditve, in Občin Mirna Peč in Trebnje.

Bili ste razglašeni tudi za osebnost leta 2018 po izboru gledalcev novomeške televizije Vaš kanal. Kaj vam pomeni ta nagrada?

Pošteno priznam, da se je nisem nadejal. Ko sem videl seznam nominirancev, sem najprej selekcioniral možne kandidate, ki bi si to zaslužili, a glas ljudi je bil močnejši. To pa mi je nek pokazatelj, da so moja dela slišana, videna in priznam, da to poboža dušo. To priznanje je obenem tudi zahvala in priznanje celemu Moto klubu Trebnje in ne samo meni.

Vaše delovno okolje je Trebnje. Se vam zdi podjetjem prijazna občina? Bi kaj spremenili?

Merilo za podjetjem prijazna občina je podatek, ali ima občina na voljo dovolj prostora za razvoj. Če ni prostora, ni razvoja. Ker pa je župan prvi mož, gotovo ve, kaj je potrebno še postoriti.

Dvakrat ste kandidirali za župana Mirne Peči. Vas še mika politika?

Vse kandidature so imele svoj čar, čeprav je ostal grenak priokus. A danes me politika ne zanima več, ker ne verjamem vanjo, saj je v politiki preveč lumparije in neiskrenosti. V gospodarstvu in kulturi sem lahko veliko bolj produktiven in inovativen.

Pravite, da v delo podjetja uvajate svojega starejšega sina. Vam dobro sledi?

Pridno in trdno stopa po moji poti. Priznam, da me na določenih segmentih že prekaša, na kar sem ponosen. Delo v medicini in farmaciji potrebuje nenehne nadgradnje, šolanje, pridobivanje licenc, ki jih pridobiš le v tujini. Brez njih skoraj ni mogoče sodelovati s podjetji in on se tega kljub svoji mladosti zaveda. Upam, da bo v prihodnosti tudi mlajši sin prišel v domače podjetje.

Kateri je vaš življenjski projekt?

Družina je moj največji življenjski projekt, a sem jo precej prikrajšal, saj sem zadnjih 30 let večino časa predajal svojemu podjetju, delu in razdajanju drugim preko svojih hobijev. Upam, da bom lahko del zamujenega nadoknadil.

Imate kakšno sporočilo za naše občane, bralce?

Življenje je lahko en sam praznik, zato je prav, da cenimo to, kar imamo in spoštujmo svoje bližnje in prijatelje. V tem je naše največje bogastvo.

Mojca Smolič
Foto: arhiv PP in Mojca Smolič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava