DL: Divjad in ljudje - Med besedo, solato in kroglo

19.3.2020 | 11:00

DL: Divjad in ljudje - Med besedo, solato in kroglo

Koliko naravnega prostora pripada prostoživečim živalim in koliko človeku? – Modri odsevniki in most nad avtocesto – Na izobraževanju 4000 lovcev in 500 lovskih pripravnikov ... Bi imeli volka ali medveda za soseda? Ni vam treba odgovoriti. Tokrat gre namreč za to, kako in kje v naravi še lahko živijo živali. To vprašanje sodobni načini gospodarjenja in bivanja postavljajo v ospredje, kjer ga ali zaznamo ali pa hote ali nehote prezremo. Med tistimi, ki jih zelo zanima življenjski prostor živali, so seveda lovci, organizirani v Lovsko zvezo Slovenije (LZS).

Kot poudarjajo v LZS v svojem lanskem letnem poročilu, se zavedajo pomena prenosa znanja in strokovno-znanstvenih dosežkov h končnim uporabnikom in zainteresirani javnosti. Zato vsako leto v sklopu tradicionalnega lovskega dne organizirajo strokovno posvetovanje, lani so nanj uvrstili prav omenjeno temo, se pravi spreminjanje in izgubljanje življenjskega prostora divjadi. Poznavalci razmer z Danske, Madžarske, Hrvaške, iz Srbije in Slovenije so na kar trinajstih predavanjih predstavili spreminjanje in uničevanje življenjskega prostora prostoživečih živali zaradi urbanizacije, intenzivnega kmetijstva ter neprimerne rabe prostora in/ali zaraščanja odprtih površin. Slovenske lovce so pohvalili za njihove t. i. biomeliorativne ukrepe. »Redno vzdržujemo zelo veliko število naravovarstveno zelo pomembnih krajinskih struktur, kot so remize, živice, obmejki, visokogorska travišča, kali in drugi vodni viri,« o teh ukrepih pravijo v LZS.

PREŽIVETI

Veliko divjadi konča na cestah in železnici, opozarjajo poznavalci razmer. Povsem odpraviti se takih nesreč v prometu ne da, toda skušajo jih zmanjšati kar najbolj. V letu 2019 so v Sloveniji različne ustanove izvedle veliko dejavnosti za zmanjšanje števila trkov vozil z divjadjo; teh dejavnosti ne bi mogli uresničiti brez sodelovanja lovcev, menijo v LZS. Za omenjene ukrepe so namreč uporabili tudi natančne podatke, ki jih zagotavljajo lovci in so dostopni v lovsko-informacijskem sistemu, ki ga je razvila LZS; ti podatki omogočajo izbor primernih lokacij za nameščanje odvračal in poznejše spremljanje učinkovitosti. Med ukrepi velja omeniti predvsem nameščanje zvočnih in svetlobnih odvračal (modrih odsevnikov) na več kot 400 kilometrih najbolj izpostavljenih odsekov državnih cest, izdelavo aplikacije za neposredni zaznamek povožene divjadi na terenu in pripravo strokovnih podlag ter projektno dokumentacijo za gradnjo ekodukta, tj. zelenega mostu čez avtocestni odsek Vrhnika–Postojna. Trdno so odločeni tudi zagotoviti varnejše prehajanje živali čez železniške tire. Pri tem sodelujejo Direkcija za infrastrukturo in Družba za avtoceste ter Visoka šola za varstvo okolja, Gozdarski inštitut Slovenije in LZS.

»UDOMAČENJE«

Prometnice so nelovne površine, na katerih prihaja do največjih konfliktov med ljudmi in divjadjo in kjer povozijo veliko živali. Ampak cesta in železnica nista edina človeška poligona v živalskem okolju. Težava so še druge nelovne površine, med temi so takoj za cestami in železnico obljudene površine. Ko se naselja širijo, živali izgubljajo življenjski prostor. Upravljavci lovišč potem poslušajo očitke, da »njihova« divjad zahaja na naseljena območja. Na videz je glede takega gostovanja vse jasno: divjad vdira v vasi in mesta, a tam nima kaj iskati. Toda vsakič je mogoče tudi vprašanje, kdo v resnici zahaja kam, ali divjad v človekov svet ali človek v svet divjadi. Ali divjad tja vendarle ne prihaja v svoje izvorno okolje, ki izginja z urbanizacijo? Evolucije, ki je v dolgih obdobjih postavila svoje žive primerke v njihova natančno določena življenjska okolja, se pač ne da pretentati s prostorskimi izvedbenimi načrti. Lisico človek lahko prežene iz njenega naravnega okolja ali jo tam celo uniči. Prelisičil je v njenem naravnem okolju ne bo nikoli. To lahko predpostavimo tudi ob razmišljanju Aleša Kegljeviča z Dolnje Prekope (v Občini Kostanjevica na Krki), dolgoletnega lovca, člana in večletnega predsednika Lovske družine Kostanjevica na Krki. »Divjad želi čim enostavneje dobiti hrano, ob tem pa ima rada podnevi čim več miru. Pri tem je zelo prilagodljiva. Srne, na primer, privlačijo vrtovi, na katerih jim teknejo solata, radič, korenje in vse drugo. Če v bližini najdejo še kritje, ostanejo kar tam lahko dalj časa. Mir in obilica hrane torej. Zato, bolj ko smo ljudje neumni in mečemo hrano na kompostni kup, bliže bodo prihajale živali, tudi na primer lisice,« pravi Kegljevič. Ko je divjad v naselju, je nekako še najvarnejša pred človekom. V naseljih je namreč prepovedano streljati. Kot poudarja Kegljevič, je v omenjenem pogledu predpisana oddaljenost 50 metrov od objekta v razpršeni gradnji in 100 metrov od naselja.

Hrana kot vaba je na kostanjeviškem območju v zadnjem obdobju zelo pomembna tudi v zvezi s še eno živalsko vrsto, ki je zaščitena, a se naseljuje uspešno. »Pri nas je zelo invaziven bober. Zelo se množi ob Krki in vseh njenih pritokih. Podira drevje, zaradi česar se krušijo brežine. Hrane ima dovolj, ker jo poišče tudi na koruznih poljih. Prihaja že tudi na vrtove, kjer obgloda sadno drevje,« še pravi lovec Aleš Kegljevič.

»Raje se izognimo interventnim zakonom in političnim pritiskom.« LZS

Da je že nastal »spor« med domačini in bobri, najbrž ni treba poudarjati posebej. Napetost v lokalnem okolju pa zagotovo ni tolikšna, kot je v širši skupnosti v zadnjem obdobju nastala zaradi velikih zveri. Trenutne okoliščine in tiste na vidiku ne umirjajo zadev. Razmere, ki jih opredeljujejo zgrajene prometnice in naselja, gospodarski razvoj in celoten ustroj posameznih območij in državnega ozemlja, so že dosegle točko, kjer je konflikt med divjadjo in človekom neizbežen in pogost. Lovci si, kot kažejo zagotovila LZS, pred razmerami ne zatiskajo oči in ne izbirajo zase vloge okoljskega romantika, pač pa se v dogajanje vključujejo kot stvaren »upravljavec« divjadi. LZS zato tudi podpira izvajanje državnega ciljnega raziskovalnega programa o divjadi na nelovnih površinah. Tako bo problematiki prostoživečih živali v urbanem okolju oziroma na nelovnih površinah posvetila tudi strokovno posvetovanje v sklopu letošnjega 12. slovenskega lovskega dne. Najbrž so tej temi namenili tudi katero od lanskih izobraževanj, ki jih je organizirala LZS in ki se jih je udeležilo 4000 članov; za lovske pripravnike pa se jih je v tistem obdobju usposabljalo več kot 500.

SORAZMERJE

»Posledice nespametne politike upravljanja z divjadjo so bile v letu 2019 dobro vidne. Ob zmanjševanju števila jelenjadi in srnjadi ter hkratnem povečevanju tropov zveri je namreč logična posledica, da volkovi poiščejo hrano tudi na pašniku,« pravijo v LZS. Namesto čarobne formule, ki bi odpravila omenjene zaskrbljujoče razmere, LZS predlaga: »Ne glede na škodo, mnenja in pozive je resnica preprosta – sorazmerje med populacijami mora obstajati. Zavedati se moramo, da je volk boljši selektor pri divjadi kot lovec, zato je obstoj volka nujen. Danes je stopnja razumevanja upravičenosti obstoja divjadi v naravnem okolju veliko večja, žal pa se zaradi napak pri (ne)upravljanju z zvermi zmanjšuje možnost sobivanja. Pričakujemo, da v prihodnje poseganja v populacije ne bomo več reševali z interventnimi zakoni in političnimi pritiski. Od države pričakujemo, da bo zagotovilo strokovno ustrezno ter zakonsko nedvoumno upravljanje, ki bo na osnovi dolgoletnih pozitivnih izkušenj upoštevalo vso kompleksnost varovanja in upravljanja tako z medvedom kakor tudi z volkom,« poudarjajo v LZS, ki je o široki problematiki spregovorila tudi pred časom na konferenci za novinarje, ki jo je pripravila v Ljubljani skupaj z Ribiško zvezo Slovenije.

Veliko zunanjih opazovalcev bi težave, povezane s sobivanjem ljudi in divjadi, mogoče želeli odpraviti čez noč in se jim zdijo lovski pomisleki in predlogi preveč zapleteni. Leto 2019 so namreč zaznamovali številni protesti prebivalcev, zlasti kmetov, ki zahtevajo večji odstrel nekaterih vrst zveri, ker te uhajajo na pašnike in ker tudi drugače sejejo strah med ljudi. Upravičeno tako opozarjajo na domače živali, ki so jih pokončali volkovi, na medvede na šolskih poteh, srne v vetrobranskih steklih in na drugo. A tudi lovcem gre pritrditi, ko vztrajajo pri takem »upravljanju« z divjadjo, ki bo strokovno in v skladu s lovsko etiko. Pri vsem skupaj nekako že zmanjkuje časa za poglobljen razmislek. Ampak ko je v človeški družbi zmanjkalo časa za tehtno presojo vzrokov in posledic, so (se) nemalokrat samo še streljali.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista 23. januarja 2020

M. Luzar

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

9d nazaj—     + (1)     – (1)     Oceni vl 

Včeraj sem komentirala opisani pereči problem glede naših sosedov, divjih živali, ki nam počasi postajajo čedalje večji sovražniki. Pohvalila sem članek in kdor ga je prebral, se je temeljito zamislil, ali je taka gonja res potrebna. Omenila sem tudi politiko, ki v mnogih sredinah vzpodbuja ljudi k pogromom, da bi pa kaj ti isti storili iz svoje strani (ograja ni zadostna), pa se vse ustavi. Kinologe bi morali poklicati na pomoč, brez psov nebo šlo. To se kaže tudi skozi zgodovino. Danes sem napisala ponovno svoje razmišljanje, ker vidim, da včerajšnje pisanje kljub potrjenosti, ni bilo potem objavljeno. Škoda, ker včasih "kmečka pamet" ne najde mesta tudi na spletu. Upam, da bo to danes objavljeno. (vika lozar)

7d nazaj+1     + (2)     – (1)     Oceni Jan Božič 

jagri so same pjandure

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava