Ljudje ob Kolpi: Jurij Šterbenc

17.3.2020 | 09:00

Cerkev sv. Jožefa v Starem trgu

Cerkev sv. Jožefa v Starem trgu

Božičnik

Božičnik

Kolpa v Polanah

Kolpa v Polanah

Pogled s Sodevske stene

Pogled s Sodevske stene

Sv. družina

Sv. družina

dr. Jurij Šterbenc (tudi Sterbenc, Strbenc), duhovnik

rojen 30. marca 1834 v Starem trgu ob Kolpi, umrl 14. marca 1899 v Leskovcu pri Krškem

Iz rojstnega Starega trga odide leta 1848 na gimnazijo v Novo mesto, kjer prijateljuje s Simonom Jenkom, ki je leto pred njim in maturira 1856. Nato do leta 1860 nadaljuje študij prava na Dunaju in promovira 1862.

Leta 1861 vstopi v ljubljansko bogoslovje, kjer s študijem hitro napreduje in je posvečen v duhovnika 1863. Nato službuje kot kaplan v Kranju do 1867, potem 1867 v Ljubljani pri sv. Petru, od 1868 – 1874 pri sv. Jakobu. Leta 1874 je imenovan za podravnatelja semenišča in ekonoma. 1878 postane župnijski upravitelj in krajevni šolski nadzornik v Hrenovicah pri Postojni. Od leta 1886 do smrti 1899 je župnik, dekan in šolski nadzornik v Leskovcu pri Krškem.

Njegovi edini objavljeni deli sta etnografski članek »Bajdnek v Poljanah ob Kolpi« (Novice, gospodarske, obertnijske, narodske 1856) ter Šmarnice leta1877. Sterbenc je omenjan predvsem kot lastnik edine rokopisne zbirke pesmi prijatelja Simona Jenka, v katero mu avtor napiše tudi posvetilo. Nekje po letu 1864 je Šterbenc dobil s črnilom pisano, v rjavo polplatno vezano knjižico s 150-imi pesmimi:

Poezije

Zložil Simon Jozipovič Jenko

Podarjene dr. Sterbencu

V to knjižico je Jenko pisal od leta 1853 in skoraj vse pesmi tudi natančno datiral. Knjižica je po Jurijevi smrti ostala pri njegovi služkinji, od nje jo prevzame 1902 leta dijakinja učiteljišča Marija Bučar, pozneje poročena Lamut.

V kratkem članku »Bajdnek v Poljanah ob Kolpi«, ki ga Novicam pošlje iz Dunaja (iz Beča kot sam napiše), opiše običaj na badnik – dan pred Božičem, za katerega meni, da je enkraten in ga ne poznajo drugod po svetu. Navade kako otrokom ne pustijo ta dan sedeti na mizi, ali obiskovati sosedov (ker kure ne bi valile…) je mogoče poseben; priprava prazničnega kruha – kolača okrašenega z živalskimi figurami, posebno ptiči imenovanega badnik, božičnik, poprtnik pa ni bila kakšna posebnost, saj je bila ta navada poznana ne le po drugih krajih v Beli krajini, pač pa tudi v drugih delih Slovenije.

Jenko mu je ob godu večkrat tudi voščil vsaj dvakrat tudi s priložnostno pesmijo. Voščilo leta 1864 je imelo sedem kitic. Prve tri in zadnja gredo tako:

Svet Juri je velik gospod,
Vsim revnim gostačem znan;
Tud jaz imam v čislih ta dan,
Ker vselej nanj pade Tvoj god.

Sicer čudno lastnost to ima,
Da kadar povrne se spet,
Pomnoži število Ti let,
I k prejšnjim Ti eno prida.

Pa mislim, da prav je tako:
Zatorej le štej jih naprej,
I toliko vsaj jih naštej.
Da bode nazadnje jih sto.

Vse dni, ki odštete imaš,
Naj drago Ti zdravje cvete,
I sreča spremljuje naj Te!
To voši Tvoj Šimen iz Praš.

Boris Grabrijan

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

11d nazajOceni vl 

Ob rednih objavah življenjepisov znanih Belokranjcev ali tudi življenjepisov znanih ljudi, ki so bili rojeni drugje in so službovali v Beli krajini, se redno oglašam predvsem v vzpodbudo in priznanje "Kolpašem" za ta res velik zalogaj. Moje osebno vsakokratno priznanje naj bo vzpodbuda tudi za vse, ki spremljajo lokalne novice na internetu, da tudi skromna pohvala naredi dosti pozitivnega in voljo avtorjev vzdiguje še višje. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava