DL: Jurij Levičnik - Hotel je ustvarjati, ne samo trošiti

25.2.2020 | 14:40

Eden redkih družinskih posnetkov iz Drče; od leve mama Vera, Jurij,  Bosiljka, Jurijev brat Luka in ena od tet iz številnega maminega  sorodstva

Eden redkih družinskih posnetkov iz Drče; od leve mama Vera, Jurij, Bosiljka, Jurijev brat Luka in ena od tet iz številnega maminega sorodstva

Jurij Levičnik

Jurij Levičnik

Montaža šasije z motorjem DKW

Montaža šasije z motorjem DKW

Logotip Motomontaže na motornem pokrovu kombija DKW, pod njim znak  DKW-AUTO UNION, predhodnika današnjih osebnih avtomobilov Audi

Logotip Motomontaže na motornem pokrovu kombija DKW, pod njim znak DKW-AUTO UNION, predhodnika današnjih osebnih avtomobilov Audi

Minilo je trideset let, kar ni več Jurija Levičnika, vizionarja in enega od stebrov dolenjskega gospodarstva. Umrl je v Ljubljani ob božiču 1989.

Rodil se je Veri Vučer in Karlu Levičniku v bokokotorskem Kumboru v Črni gori 2. marca 1925. Oče Karel je bil general JLA, mama Vera pa hčerka kontraadmirala Franja Vučera iz Dolnje Brezovice pri Šentjerneju. Častniška družina pač ni dolgo ostajala v istem kraju in deček je kmalu izkusil nemir neprestanih selitev. Ko je šel oče z mamo za tri leta v Veliko Britanijo na dopolnilno usposabljanje, je za triletnega Jurčka skrbela babica Nineta v Drči pri Pleterjah.

V gimnazijo je hodil sprva v Bolu na Braču, potem v Zemunu. Ko se je začela vojna, se je vsa družina zatekla k dedu Franju in Nineti v Drčo in fant se je končno vpisal v slovensko gimnazijo v Novem mestu. Vendar je moral že kot šestošolec, ko je z upornimi vrstniki 1. decembra 1941 molče stal v klopi v spomin na ustanovitev države Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918, zapustiti šolo – Italijani so vse somišljenike izključili. V spričevalo pa so mu še napisali, da je bil izključen, ker se ni hotel včlaniti v fašistično mladinsko organizacijo GIL.

Karla so odpeljali v internacijo v Gonars, Vera je že od začetka delala za partizane, ded Franjo pa je bil predsednik krajevnega odbora Osvobodilne fronte. Tako ni čudno, da se je sedemnajstletni Jurij kaj hitro poskusil kot partizanski kurir. Ko je moral v gozd odnesti radijsko postajo, ga je za judeževe lire nekdo izdal, Italijani so ga zasačili in zaprli v kostanjeviškem gradu. Ni dosti manjkalo, pa bi ga tudi ustrelili, če ga ne bi rešil pleterski prior Josip Edgar. Kmalu potem se je vključil v partizanski Gorjanski bataljon.

Ko je po vojni Jurij najprej spoznaval vojaške veščine na akademiji v Zadru, mu je predstojnik kot najboljšemu jugoslovanskemu kadetu podaril devetmilimetrsko nemško pištolo parabellum, kar je bilo takrat najvišje priznanje izjemnim sposobnostim dvaindvajsetletnega mladeniča. Kljub uspehom, priznanjem in nagradam pa ga vse skupaj ni veselilo: »Nočem, da mislijo, da sem dober, ker sta oče in ded generala. Šel bom v gospodarstvo, da bom kaj ustvaril, ne pa samo trošil!«

Priložnost se mu je kmalu ponudila, ko sta se v Ljubljani konec poletja ’55 srečala Marko Bulc in Jurij Levičnik. V kavarni Evropa sta obujala spomine, ko mu je Jurij potožil, da je sit vojske, še zlasti, ko so mu onemogočili nadaljevanje študija diplomacije. Marko se je domislil: »Jur, moj oče Franjo je direktor Motomontaže v Novem mestu in jamra ko sto hudičev – po makadamskih cestah vsak dan v mesto ali Ljubljano, to je zanj že prenaporno. Tak kot si ti, bi bil čisto dober za to. Hitro se demobiliziraj, še prej pa pojdi v Novo mesto na pogovor z očetom!« Jurij je prikimaval in se brez dolgega razmišljanja odločil: »Bom pa šel, to me zanima.«

V Nišu, kamor so ga postavili za poveljnika protiletalskega topništva, je spoznal Bosiljko Suđum iz Mostarja, ki je postala njegova življenjska sopotnica. Poročila sta sta se v Šentjerneju in živela pa pri njegovih starših v Beogradu. Ko se je demobiliziral in oktobra '55 zaposlil v IMV, sta se naselila v materini domačiji v Drči. Generala Karla je skoraj kap, ko mu je Jurij povedal, da bo odšel med civiliste. Iz svetovljanskega glavnega mesta, iz stanovanja z vsem udobjem, iz okolja z vrhunsko kulturno in družabno ponudbo – na vas, kaj na vas, v nekakšno podgorsko drčo … Vendar Jurija ni prepričal.

Stanovanja v mestu nista dobila. Jurij prve mesece niti plače ne. Bosiljko so kot vojaško uslužbenko premestili na poveljstvo divizije v Novo mesto in vsak dan sta dobre pol ure pešačila iz Drče v Šentjernej, kjer je na progi Zagreb–Ljubljana ustavljal edini avtobus za v mesto. »Najhuje je bilo pozimi,« je povedala soproga Bosa (kot so jo klicali prijatelji), »so mi rekli, da kmetje zgodaj vstajajo in plužijo do ceste. Nobenega vraga nisem videla, kvečjemu kakšno lisico! Takrat mi je čevljar naredil take škornje, kakršnih v življenju nisem imela ne prej ne potem.«

Čez dve leti sta stanovanje le dobila in Jur, je povedala Bosa, se je lahko posvetil enemu samemu cilju – tovarni avtomobilov. Ves čas mu je bila v oporo, ki jo je kot izredno občutljiv značaj velikokrat potreboval. Nastopal je grobo, da bi se obvaroval pred čvekači in hinavci, ki niso dojeli, kako dosledno ceni delo in odkritost. Bil je nenavadno delaven človek. Le če je bil nekje na poti, ni pozno v noč svetila luč v njegovi pisarni. Dotedanji direktor Motomontaže Franjo Bulc je novega direktorja nekaj mesecev vpeljeval v delo in poznanstva po Sloveniji, Levičnik pa se mu je zahvalil s priznanjem in z zlato plaketo. V nekoliko zmedene pojme obeh delavnic je uvedel vojaški način vodenja in razmišljanja.

Vendar brez deviz ni bilo posla. Sestavljali so avstrijske motorčke Junior za pogon dvokoles, če so kje napaberkovali kakšno marko, so sestavili tudi kakšen kombi na podlagi DKW 3=6. Število zaposlenih pa je vseeno počasi raslo. S sestavljanjem karoserij so si nabrali dovolj izkušenj, da so začeli razmišljati o lastnem dostavnem vozilu. Konstruktor. diplomirani strojni inženir Martin Sever, je leta 1958 uresničil zamisel – rodil se je prvi jugoslovanski avtomobil, kombi z dvotaktnim 900-kubičnim motorjem DKW.

Tako ni bilo več dvoma, da postajajo videnja zagnanega in širokopoteznega Jurija Levičnika resničnost. Nekako »šraufencigarski« naslov firme Motomontaža je spremenil v novo ime – Industrija motornih vozil in razpisal natečaj za bolj razpoznaven znak tovarne, ki je potem skoraj tri desetletja krasil pročelja »novomeških kombijev«.

V začetku leta '63 je IMV-1000 dobil avstrijski atest, kar mu je pod imenom Donau 1000 odprlo pot na tuje. Češkoslovaška zdravstvena služba je v dveh letih kupila 1200 »sanitetov« in z njimi opremila celotno zdravstveno službo v državi. To je sicer prineslo nekaj deviz, vendar za Levičnikove načrte premalo … Po vzoru Miloša Jevščka iz Opremalesa v Gotni vasi, ki je s počitniškimi prikolicami dobro služil, sta se še Levičnik in inž. Sever lotila projektiranja in izdelave prikolic, kar se je hitro izkazalo kot zelo donosen vir, še zlasti za devize.

IMV je kmalu nato prevzela zastopstvo za British Motor Corporation in v kombiju nadomestila »cvajtaktarja« DKW z angleškim bencinskim motorjem z 62 konji moči. Sestavljati so začeli tudi osebne avtomobile Austin 1300.

Vendar se dolgoročno sodelovanje s poslovno nezanesljivimi Angleži ni obneslo. Juriju Levičniku je prekipelo avgusta '72 in v novo leto so vstopili z Renaultom, ki jim je ponudil katrco in nadaljeval s petko.

Čeprav so razvojni program od leta '76 do '80, ki je predvidel 100.000 vozil, industrijski železniški tir z mostom čez Težko vodo, dve vrsti težkih stiskalnic in novogradnje, domala v celoti uresničili, pa se je hkrati izkazalo, da so zabredli v rdeče številke. Po Titovi smrti je država obstala v globoki denarni zagati, izgube v IMV pa ni bila pripravljena pokriti.

Predsednik slovenske Gospodarske zbornice Marko Bulc je Juriju ponudil mesto podpredsednika Gospodarske zbornice Jugoslavije in Levičnika je Delavski svet IMV »na lastno željo« razrešil 14. marca 1981.

Članek je bil objavljen v 2. številki Dolenjskega lista 9. januarja 2020

Marjan Moškon

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

25.2.2020+9     + (9)     – (0)     Oceni Franci D 

Takih ljudi je zelo malo.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava