DL: Patrov učenec

25.2.2020 | 10:30

Del svete družine (Foto: M. G.)

Matjaž Matko, intermedijski umetnik, oblikovalec, interpretator kulturne dediščine, se je iz osrčja Novega mesta pred dvajsetimi leti preselil v Koprivnik in v njem na noge postavil zavod Nesseltal. A na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ki jih je preživel med brati, v samostanu Pleterje, ni pozabil. Imel je to srečo, da se je zelo dobro spoznal s kartuzijanom, menihom Wolfganom Koglerjem, doma iz Eisenerza v Avstriji. Z njim je precej dolgo sodeloval, tudi pri zasnovi jasličarskih prigod. Kot avtodidakt je tako dodobra spoznal tehniko njegove ustvarjalnosti, zato lahko mirno brez lažne skromnosti reče, da je v Sloveniji bržkone edini poklican, da restavrira njegove jaslice.

Delu teh jaslic, ki jih je načel zob časa, je dal izvirno podobo. »Spomnim se, da je patru zelo nagajala peč, ki ni zmogla visokih temperatur pri žganju gline. Zato so se sčasoma začele skoraj vse figure luščiti,« je dejal Matjaž. Tako je bil zanj velik zalogaj »prenova« črede na paši in tudi eden od Svetih treh kraljev, ki mu je nadgradil nogo, roko in dlani. Zelo pa se je moral poglobiti, da je s filigransko natančnostjo vrnil nasmešek, takšnega, kot ga vsi potrebujemo, in ga je znal pater preroško podariti angelu, ljubečemu duhovnemu bitju. A to ni vse. Ravno temu angelu je v roko dal harfo. Pritrjena je bila z dvema uporoma od vezane plošče, ki ju je Matjaž več dni pilil in usklajeval velikost, da bi bili detajli profila enaki prejšnjim. »Polnost me obdaja ob dejstvu, da mi je uspelo rešiti del sakralne dediščine, čeprav moram zase reči, da nisem bil nikoli dober slikar, v smislu, da obvladujem odtenke te umetnosti. Je že tako, da vaja od nekdaj dela mojstra. Veliko sem se naučil od pokojnega patra, tudi te manjkajoče odtenke, ki sem jih dal na njegove (restavrirane) neprecenljive božične stvaritve,« Matjaž ni skrival zadovoljstva.

Članek je bil objavljen v 1. številki Dolenjskega lista 3. januarja 2020

M. Glavonjić