DL: Portret tedna - Radko Luzar

25.2.2020 | 13:35

Vsako novo leto pomeni začetek novega obdobja, za 62-letnega Radka Luzarja iz Dolenje Stare vasi pa bo leto 2020 gotovo pomembna prelomnica v življenju. Sredi lanskega decembra je namreč uresničil napoved ter nepreklicno odstopil z županskega mesta Občine Šentjernej in tako predčasno končal svoj drugi županski mandat.

Presenetil je marsikatere, morda tudi sebe, a kot pravi, je bila to premišljena in trezna odločitev. »Ocenil sem, da je tako bolje za občino in zame osebno, za moje zdravje. Lokalni skupnosti bom koristnejši v gospodarstvu kot na županskem mestu,« odločno pove Radko Luzar, ko klepetava dan po njegovem uradnem odstopu, in pove, da se mu je zdaj odvalil velik kamen od srca. »Saj se je slišalo do Novega mesta, kajne?« se nasmeje.

Vodenje občine je jemal resno in odgovorno, z najboljšimi nameni je pred leti kot uspešen gospodarstvenik tudi šel v lokalno politiko in pred petimi leti prevzel vodenje šentjernejske občine. »Čutil sem, da moram nekaj dati družbi in svoji skupnosti nazaj, saj me je izšolala, dala možnosti za razvoj in delo. To je nujno za neko ravnovesje. Svoj prispevek sem dal, delal sem po najboljših močeh, marsikaj smo naredili za razvoj lokalne skupnosti, od novega vrtca in cone, ustvarili smo nova delovna mesta, kar je temelj razvoja občine. Marsikaj bi še lahko postorili skupaj. A ko sem ugotovil, da nimam več podpore v občinskem svetu, da začrtanih projektov ne bom mogel uresničiti, sem odšel. Ko se začnejo prepirati svetniki, se tudi ljudje v občini in to ne pelje nikamor,« pravi Luzar, ki odkrito pove, da je razočaran nad lokalno politiko in je ima dovolj za vse življenje.

»Zavedam se, da je lokalna politika le odraz državne in to me skrbi. Polno je spletk, razni interesi prevladajo nad skupnimi, dobri projekti a priori ne dobivajo podpore. Sam ne pristajam na nepoštenje, na neke protiusluge, ni mi treba, da bi se prodal. Hočem ostati verodostojen, nikomur dolžan in lahko rečem, da mirno spim,« razlaga Luzar. Marsikateri mu v teh dneh pravijo, da ni za v politiko, ker je prepošten. Ampak, a ni to slišati grozljivo? Kdo pa naj potem vodi našo državo, občine …?

Nihče Luzarju ne more očitati, da se je v politiko podal iz koristoljubnih namenov. Verjetno v Sloveniji in tudi drugod ni župana, ki bi prav vse svoje plače oz. županska nadomestila dal v dobrodelne namene kot on. Denar je razdelil med posameznike in družine, ki so bili pomoči potrebni. In to brez velikih besed in javne hvale.

Kot župan – funkcijo je opravljal nepoklicno – je Radko Luzar spoznal tudi razlike med politiko in gospodarstvom, ki mu še zdaleč niso všeč. »V gospodarstvu je treba vsak evro prislužiti, zato celotno podjetje dela v tej smeri, vsi zaposleni so motivirani za dobro delo. Javni sektor je čisto nekaj drugega – denar pride vsak mesec, plače so, pa ni pomembno, kaj je bilo narejenega in kaj ne. V gospodarstvu sem bil navajen hitrejših odločitev, in če so bile prave, tudi rezultati niso manjkali. V politiki pa gre vse prepočasi, pravne poti so včasih nelogične, zapletene, vsebino in bistvo našega dela na občini pogosto zameglijo in zaustavljajo neke procedure, različni strankarski interesi … V politiki pogrešam tudi več zdrave kmečke pameti, ki v gospodarstvu še vlada,« pravi.

Luzar tudi težko razume, da za občinski proračun, ki je npr. »težak« osem milijonov, pravzaprav nihče ne odgovarja: »Kot župan nimaš moči, saj o vsem odloča občinski svet. Svetniki pa tudi niso odgovorni, saj niso strokovnjaki. Tako je pomembno le, da se vse dela zakonito, a poštenosti in pravičnosti ni v nobeni zakonodaji.«

Luzar, po izobrazbi univ. dipl. inženir elektrotehnike, se je pomembnih vrednot za življenje naučil doma, v delavsko-kmečki družini s štirimi otroki. Pomagal je v domači gostilni, na kmetiji, pridno študiral, po propadu šentjernejske Iskre, kjer je bil vodja razvoja, pa po nekaj mesecih brezposelnosti pogumno odšel na samostojno podjetniško pot. Ni bilo enostavno, a drugega mu ni preostalo in ustvaril je uspešno podjetje L-Tek, v katero se sedaj vrača. Čeprav mu do upokojitve manjka le nekaj let, gredo v novo investicijo in se bodo širili v novi šentjernejski coni. »Meni tega ne bi bilo treba, a v mislih imam mlade in njihove družine, ki imajo tu službe in prihodnost,« pove.

Luzarjevega odhoda iz politike je gotovo vesela njegova družina: žena Lidija, hčerki Anja in Nika ter sin Simon. Gotovo bodo lahko več časa skupaj, predvsem pa bo življenje teklo bolj umirjeno, čeprav Radko ni človek, ki bi počival in miroval. Rad dela in ustvarja. V veliko sprostitev mu bo še naprej ostal vinograd v Vrbovcih, kjer prideluje dober cviček, večkrat bo sedel na kolo, smučal ali se z ženo podal na kako potovanje. Politiko pa bo spremljal le še od daleč, to mu bo čisto zadostovalo.

Članek je bil objavljen v 1. številki Dolenjskega lista 3. januarja 2020

Lidija Markelj