DL: Jogurt revolucija le do Dobove - prišlo šeststo miličnikov

6.2.2020 | 13:45

Polkovnik Milan Gorjanc je na okrogli mizi opisal vzdušje, ki je tedaj vladalo v Srbiji. (Foto: I. Vidmar)

Polkovnik Milan Gorjanc je na okrogli mizi opisal vzdušje, ki je tedaj vladalo v Srbiji. (Foto: I. Vidmar)

Občini Brežice so podelili zlati znak sever. Sprejel ga je župan Ivan Molan. (Foto: I. Vidmar)

Občini Brežice so podelili zlati znak sever. Sprejel ga je župan Ivan Molan. (Foto: I. Vidmar)

Trideset let mineva od neuspelega mitinga resnice v Ljubljani, ko so se mitingaši, privrženci tedanjega predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije Slobodana Miloševića, odpravili v Ljubljano Slovencem povedat resnico in strmoglavit slovensko republiško vodstvo. A Ljubljane mitingaši niso videli. V Dobovi je na njihov vlak čakalo 600 policistov, odločenih, da jih vrnejo na drugo stran republiške meje in miting resnice preprečijo.

Tedaj je Slovenija razraščajočemu nacionalizmu, ki se je krepil predvsem na vzhodu tedanje skupne države, prvič izrekla odločni ne. Akcije Sever, ki je ustavila namere srbskih mitingašev, da bi tako imenovano jogurt revolucijo razširili na Slovenijo, so se v Brežicah, kjer so zadnje dni novembra in 1. decembra, ko naj bi bil v Ljubljani miting resnice, spomnili s proslavo in okroglo mizo, na kateri so spregovorili nekateri akterji tedanjega dogajanja, osredotočenega na zaustavitev vlakov z mitingaši na železniški postaji v Dobovi in zaustavitev njihovega potovanja proti slovenski prestolnici, če bi se tja napotili z avtobusi po tedanji cesti Bratstva in enotnosti.

Okroglo mizo je povezoval Miha Molan, tedanji načelnik inšpektorata milice Uprave za notranje zadeve Krško, ki je v uvodu na kratko opisal tedanje razmere v Jugoslaviji: »To so bila burna leta, ki jih je obeležil razmah srbskega nacionalizma in centralizma, katerih posledica so bili tako imenovani mitingi resnice in menjava srbskega političnega vodstva. Srbe so zelo motili demokratični procesi na zahodu države, nahujskani protestniki pa so nam hoteli povedati resnico. Vse se je začelo leta 1986, ko je na Kosovem polju Petar Stambolić v ospredje potisnil Slobodana Miloševića in ga tako izstrelil v nebo.«

Kakšno je bilo vzdušje tisti čas v Srbiji, je na okrogli mizi opisal upokojeni polkovnik Slovenske vojske Milan Gorjanc, ki je bil leta 1989 kot polkovnik JLA v Srbiji načelnik Užiškega korpusa. Povedal je, kako je bil v Srbiji pogled na dogajanje na zahodu tedanje države povsem drugačen kot pri nas. »V Srbiji so si tedaj mislili, naj Slovenci kar gredo na svoje in naj pod Alpami sejejo pšenico. Ko bodo lačni, bodo hitro nazaj prišli. Tedaj sta bili vodstvo JLA in slovensko politično vodstvo enotni, da moram na prevzgojo. Za slovensko politiko sem bil prevelik Jugoslovan, za JLA pa prevelik Slovenec. Leta 1988 so me zato poslali v Užice, da bom videl, kako to izgleda, in tam sem ostal do leta 1991. Čakal sem na čin generala, a je država propadla in sem ostal brez čina. Pa mi ni nič žal za to. Posnetke iz tistega časa, ki ste jih videli v dokumentarni oddaji, sem videl v živo. Užice so bile tedaj že bradate, se pravi četniške, in tam je bil zadnji miting resnice, ki so ga pripravili na silo. Zaprli so tovarne in šole, vsi so morali na miting. Delili so sendviče, sokove in šajkače. Takrat nisi mogel pri nobenem krojaču nič naročiti, ker so vsi šivali šajkače. Vpili so ime Slobodana Miloševića in prodajali njegove kipce, njegove slike so bile na vsakem avtomobilu, kamionu ... Če si jim kaj rekel, si bil takoj Kučanov. Za miting, ki so ga hoteli izpeljati v Sloveniji, ni bilo čutiti nobene posebne propagande. Dobro so vedeli, da miting ne bo uspel, hoteli so nas samo izzvati. Hoteli so svetu pokazati slovenski secesionizem, kako se hočemo oddvojiti. Trinajst jih je potem prišlo demonstrirat na Trg republike ... med njimi je bila ena Makedonka in upokojeni podpolkovnik, ki smo ga imeli v Postojni za malo premaknjenega. Miheljak se v Mladini danes sprašuje o demokratičnosti Ertlove prepovedi mitinga v Ljubljani, češ da gremo na pod demokracije, obenem pa prepovemo zborovanje in svobodo govora. Vendar je bil po moje to edini način, da se jim pove, naj bodo oni dol, mi pa tu. V času vojaškega spopada v Sloveniji sem bil še dol in so mi tedaj odkrito povedali, da je zanje Jugoslavija samo do Drine in naj Srbi v Bosni in na Hrvaškem, kar so skuhali, še pojedo. Tudi oni niso imeli več želje po Jugoslaviji, takšni, kot je bila. Tudi Miloševič je dobro vedel, da dokler bo Slovenija v Jugoslaviji, ta ne bo taka, kakršno si je želel. Bili smo moteči za vsako državo, tudi za staro Jugoslavijo in Dunaj pred tem. Že leta devetdeset je bilo javno mnenje v Srbiji, naj Slovenci kar gredo in sejejo pšenico pod Triglavom. Zdaj se vidi, kdo je bolj lačen in kakšne so razmere v Srbiji in drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah. Slišal sem, da naj bi tedaj z mitingaši kot spremstvo prišli v Slovenijo tudi oficirji JNA, saj srbski policisti niso smeli priti, taka je bila ureditev. Vendar v Užicu za kaj takega nisem slišal, saj bi jaz moral določiti oficirje, ki bi šli s tistimi avtobusi v Slovenijo. Nobenega navodila nismo dobili. Ne rečem, da tega ni bilo, a uradnih navodil nismo dobili.«

Stanislav Zlobko je bil tedaj brežiški župan oziroma predsednik skupščine občine. Spominja se, da so zelo dobro sodelovali s tedanjo milico: »Na osnovi osebnih poznanstev in medsebojnega zaupanja smo verjeli drug drugemu. Prebivalcem smo skušali dati občutek, da je vse pod nadzorom in da milica ve, kaj dela. Ljudje so se zavedali, da bi se prav tu najprej srečali z mitingaši. Tu je živelo veliko Srbov, ki so na stvari gledali drugače in so hodili na občino spraševat, kako bomo organizirali prevoz v Ljubljano na miting. Šlo je predvsem za upokojene oficirje JLA. Povedal sem jim, da sem prepričan, da mitinga ne bo, če pa bo, bomo pa že organizirali prevoz, naj ne skrbijo. Tako sem jih nekako pomiril. Akcija Sever je bila zelo pomemben mejnik v procesu osamosvojitve Slovenije. Tedaj smo prvič na tak način pokazali svojo odločenost in pripravljenost.«

Tedanji predsednik Krajevne skupnosti Dobova Mihael Škvarč se spominja napovedi, da bo z vlakom prišlo 15.000 demonstrantov: »Skrbelo nas je, kako se bo to končalo. Ko so se 30. novembra k nam pripeljali avtobusi policistov in ko so ljudje videli policijske pse, je zavladalo veselje. Tedaj je ugled policistom v Dobovi zelo narasel, tedaj so bili policisti za nas 'bog i batina'. V akcijo so bili vključeni tudi železničarji pa ravnatelji šol in kuharice, ki so kuhale za policiste. Tisti trenutek nam je bilo jasno, da je z Jugoslavijo konec, postalo nam je jasno, kam to pelje. Upokojeni oficirji pa so bili seveda drugačnega mnenja, večkrat je prišlo med njimi in domačini tudi do hudih besed,« se tistega časa spominja Mihael Škvarč.

Tedaj so bili v Posavju pripravljeni tudi na to, da bi mitingaši skušali namesto z vlakom v Ljubljano priti z avtobusi in osebnimi avtomobili. Ustavili bi jih v Krakovskem gozdu. Tedanji vodja bencinskega servisa ob tedanji avtocesti na Čatežu Silvo Jeršič je povedal, da so bili tedaj ves čas povezani z UNZ in da so zaradi varnosti ustavili dobavo goriva za tiste dni, na srečo pa mitingašev niso dočakali.

V Posavje je tedaj prišlo skupno 600 policistov, ki so jih nastanili tudi v Osnovnih šolah Dobova in Leskovec. Tedanji ravnatelj OŠ Leskovec Ivan Mirt se spominja tedanje vloge časopisa Mladina, ki je zelo podpirala nova družbena gibanja, civilno družbo, pisala o svobodi govora in civilnem služenju vojske. »To so bili za nas tedaj novi izrazi. Ko sem v času akcije Sever pomagal policistom, nastanjenim v naši šoli, sem čutil ponos in imel občutek, da sodelujem pri nečem velikem,« je povedal.

Šeststo miličnikov ni bilo enostavno oskrbeti. Tako so zanje kuhali tudi v Vipapovi menzi, predčasno pa so odprli tudi novo menzo na policiji ter po trgovinah pokupili vse krožnike in pribor, ki so ga našli. Tedanja kuharica na OŠ Dobova Ana Jurkas se spominja miličnikov, ki so bili prijazni in nasmejani, a se jim je videlo, da jih skrbi, kaj bo: »Ko se je v vas pripeljala marica, so bili vsi srečni, še bolj pa smo bili srečni, ko je priletel helikopter in smo videli, da se je vse srečno končalo.«

Tedanji poveljnik mariborske posebne enote milice Bojan Lunežnik se spomni poti v Posavje, ki je bila precej hitrejša, kot so predvidevali, saj so jim ljudje na vseh križiščih dajali prednost pa tudi ob cesti so stali in jim mahali. »Vzdušje med miličniki je bilo napeto, a vsi so vedeli, da bodo svojo nalogo opravili. Na vse smo bili pripravljeni, le hrano za pse smo pozabili. Iz Tacna so nam pripeljali brikete, ki pa jih naši psi niso bili vajeni, tako da so nas rešili lokalni mesarji.«

Svoje spomine na akcijo Sever so na okrogli mizi delili tudi tedanji poveljnik posebne enote krške milice Dušan Kerin, poveljnik postaje milice Brežice Zlatko Pirš in komandir krške postaje milice Dušan Ficko.

Okrogli mizi je v Mladinskem centru Brežice sledila proslava, ki jo je v spomin na dogodke pred tridesetimi leti v sodelovanju z brežiško občino pripravilo Policijsko veteransko društvo Sever Posavje. Ob tej priložnosti so podelili občini Brežice zlati znak sever, slavnostni govornik pa je bil namestnik generalne direktorice policije Jože Senica, ki je svojo policijsko kariero leta 1994 začel prav na Postaji mejne policije Dobova, v takratni Upravi za notranje zadeve Krško.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 12. decembra 2019

I. Vidmar

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (3)

6.2.2020+1     + (2)     – (1)     Oceni Jožko 

Da je: "Jugoslavija produkt svijetske konstelacije i kao povijesni projekt promašena u smislu dugog trajanja", je Kardelj izjavil že leta 1957 po kongresu KPJ v LJ. Leta 1965 pa: "kad mi odemo (Tito, Kardelj, Bakarić ...), Srbija če pokušati razbiti avnojsku Jugoslaviju... " . Torej, to se je vedelo že mnooogo prej, vendar je to preprečevala "svjetska konstelacija" Poglejte izjavo akademija Dušana Bilandžića: https://www.youtube.com/watch?v=ULb9ewWACXc ... Ali v YTubeu odtipkajte naslov: KARDELJ 1957: Jugoslavija je kao povijesni projekt promašena . Postoji tudi daljša izjava o tem v nadaljevanki "Tito, crveno i crno" v desetem nadaljevanju. Torej dogajanja okoli deveddesetih, so bila samo potreben cirkus za množice, marsikje krvav, da se to dokončno izvede.

9.2.2020+5     + (6)     – (1)     Oceni Lojzekov stric 

Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo, hvala vsem ki ste kakorkoli pripomogli da nismo več v yugi, skoda je sam da se nismo rešili komunajzarjev in udbe, naj spomnim v nedemokratični yugi je šlo 25 % proračuna za JNA ki je bila pod vodstvom komunistične partije.Predstavljajte si danes 25% proracuna za obrambo,SE spomnete kako se je zacelo z mitingi v Beogradu( bojkotirajmo slovenske izdelke),

11.2.2020+2     + (2)     – (0)     Oceni marcko123 

s komunajzarje so pometli povsod le pri nas ti še deloma zamenjujejo kvazi svetnike, žal. Saj ste slišali "oče naroda" in podobne bedarije pred kratkm. Brez sprememb v tej smeri ne bo bolje! Jih pa vseeno pobira in Sveti Peter ima veiko dela

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava