Rebeka Dremelj: Zdaj prihaja čas za vrhunce mojih modrosti

26.1.2020 | 18:00

Rebeka Dremelj (foto: osebni arhiv)

Pevko in njenega moža so sanjski otoki že lani tako navdušili, da so se že pozimi odločili, da bodo tudi letos tam preživeli družinske počitnice. (foto: osebni arhiv)

Ne vem, ali bi našla koga v Sloveniji, ki ni nikoli slišal za Rebeko Dremelj. Tudi če ne posluša zabavne glasbe, ne spremlja Eurosonga, tudi če mu ni mar za slovenske misice, zagotovo je opazil in slišal za to visokoraslo in glasno Posavko, ki jo krasi tudi močan podjetniški duh. Odkar smo jo prvič videli na odru, je Rebeka odrasla, zgradila kariero, hišo, družino, postala mama, premagala raka. Za njo je skoraj 20 let pojavljanja na slovenski sceni, to pa se mi je zdela idealna priložnost, da jo pobaram, ali je Rebeka po vseh teh izkušnjah še vedno ista oseba.

Na sceni si skoraj 20 let, kaj si se naučila v vseh teh letih?

Veliko sem se naučila, vendar zdaj ugotavljam, da še vedno premalo. Če bi začela še enkrat s to pametjo, ki jo imam danes, bi imela ves svet na dlani. Šele zdaj, po toliko letih, razumem, kaj pomeni šovbiznis, kaj lahko in česa ne smeš. Do kod greš lahko in kje mora človek postaviti meje, tako zasebno kot poslovno. Sama jih v začetku nisem postavljala, zato ker sem hotela biti vsakomur všeč. Potem pa spoznaš, da to ne gre, četudi se raztrgaš. Enim boš všeč takšen, kot si, drugim pa ne boš nikoli.

Naša scena, tudi glasbena, je tudi zaradi majhnosti zelo specifična v primerjavi z drugimi ...

Ja, sploh zaradi tega, ker smo tako majhni. Ta majhnost nas res dela posebne, smo pa tudi poseben narod. Po eni strani se hočemo spoštovati, po drugi pa ne. Veliko sem delala v Bosni in Srbiji in do Slovenije je kar dolga pot, okoli sedem ur vožnje. Ko se pelješ z avtom, najprej poslušaš bosansko glasbo, pa hrvaško, vmes še malo srbsko, ko pa prideš v Slovenijo, se v večini slišijo samo še angleške pesmi. Pri nas pljuvamo in pljuvamo, dokler človek ne doseže nekega mednarodnega uspeha, potem pa se vsi kitimo z njegovim perjem. Mislim, da smo zaradi te majhnosti zelo zakompleksani.

Širna Slovenija te je spoznala leta 2001, ko si postala mis Slovenije. Večina misic je prišla in odšla v zgodovino, le ti še vztrajaš na sceni. Kaj imaš ti, česar druge niso imele?

Sama sem imela v primerjavi z drugimi določen fokus. Nisem hotela biti lepa in neumna, kot to zlohotno pripisujejo vsem misicam. Vedela sem, kaj bi rada počela v življenju, in to je bila glasba, petje. Izhajam iz majhnega kraja, iz Senovega, in jasno je bilo, da brez neke odskočne deske ne bom prišla do glasbene kariere, ki sem si jo želela. Potem pa se skozi življenje – zlasti ženske imamo težavo s tem, ko se odločimo za družino in kariero – zgodi, da nam ta šovbiznis skupaj z našimi družinskimi obveznostmi naloži toliko bremena, da se zaciklamo v krog. Včasih sem jezna nase, ko moram narediti prioritetni seznam stvari, ki so mi najbolj pomembne. Glasba in petje sta poleg družine med top tremi. Vendar jima trenutno posvečam najmanj pozornosti. Na sceno sem stopila s fokusom do glasbe, a se mi je skozi leta začel menjavati zlasti zaradi preobremenjenosti, ker nisem vsega zmogla, ker so mi druge stvari prinašale večji vir prihodkov. V tisto, kar me najbolj izpolnjuje, sem vložila najmanj, čas je za spremembe.

Pred nekaj leti si tudi začela pisati svoj blog. Zakaj si se lotila tudi tega? Si imela občutek, da te ljudje niso dovolj slišali in jim moraš dodatno obrazložiti svoje poglede?

Ko sem prvič javno spregovorila o svoji bolezni, me je najbolj presenetil odziv ljudi. Ogromno žensk mi je pisalo, zahvaljevale so se mi, da sem glasno povedala, da sem zbolela. Nisem verjela, koliko žensk mi je priznalo, da se niti svoji družini niso upale povedati, da so zbolele. Ta rak je takšen tabu, da tega preprosto ne morem verjeti.

Zakaj misliš, da je tako?

Ne vem, mogoče zato, ker se, ko zboliš, nočeš nikomur smiliti. Bojiš se, da boš koga razočaral, ali pa iz empatije do drugih. Ne veš, kako povedati najbližjim, bojiš se, ali bodo ostali s tabo ali ne, ali ti bodo obrnili hrbet, ali se bodo morda oni preveč obremenjevali z boleznijo. To so zelo težke stvari. Sama sem imela velike težave s tem, kako povedati staršem. Še zdaj se spomnim, kakšno tremo sem imela takrat. Ne vem, ali sem se v življenju kdaj tako tresla kot takrat, ko sem jima morala povedati, da imam raka. Strah te je odzivov, kako bodo oni to doživljali. Takrat sem tudi ugotovila, po pismih drugih žensk, da imam glas, ker sem glasna, da lahko marsikaj spreobrnem, da lahko morda koga usmerim v drugačno razmišljanje. Potem pa me je prepričala tudi prijateljica; da lahko prav ob tem, ko me ljudje poznajo samo iz medijev in mislijo, da sem močna, spoznajo, da imamo tudi me, močne ženske, včasih težave, jokamo, da imamo tudi me »poln kufer« vsega, tudi pri nas ni vse idealno. Ko neka javna oseba pove, da tudi njeno življenje ni idealno, se lahko druge ženske poistovetijo z njo in se potem zagotovo bolje počutijo.

Ko si spregovorila o raku, so te ljudje celo napadli, češ da bolezen izkoriščaš za lastno promocijo.

Meni je to bizarno – da lahko nekdo izusti kaj takega. Vendar če se nekateri zaradi tega bolje počutijo, naj pač tako mislijo. O raku sem spregovorila samo zato, ker sem se v času svoje bolezni bolj obremenjevala z drugimi kot s sabo. Ko so me vabili na različne nastope, sem si izmišljala razloge, zakaj ne morem priti, namesto da bi rekla, oprosti, zbolela sem, ne gre. Nisem se hotela nikomur smiliti, ker sem bila tipična Slovenka, ki je mislila, da je rak tabu tema. Potem pa sem se odločila, da ne bom takšna kot drugi, odločila sem se, da bom povedala resnico, ker sem to jaz. In isti trenutek, ko sem jasno in glasno povedala, da sem zbolela, sem začela samozdravljenje. Ljudje so mi dali toliko pozitivne energije, da sem se neverjetno dobro počutila. Petnajst, šestnajst let sem se ukvarjala s tem, da sem pomagala drugim, da sem sodelovala pri vseh humanitarnih akcijah, pri raznih stvareh, se ukvarjala s šibkejšimi in ranljivejšimi od sebe, in zazdelo se mi je, da si tudi jaz zaslužim, da sem enkrat ranljiva in da me okolica bodri. Odločitev je bila prava in še enkrat bi se tako odločila.

Si se tudi ti, ko si zbolela, spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno meni? Kaj mi vesolje ali kaj mi telo sporoča s tem rakom?

Nisem se tega spraševala. Kristalno jasno mi je bilo, zakaj se mi je to zgodilo. Takrat sem bila v nekem čudnem obdobju, poslovno nisem ravno blestela, menjavala sem menedžerja, imela sem kup težav sama s sabo, v glavi, bila sem pred težkimi odločitvami, in spomnim se, da takrat ni bilo dneva, ko ne bi jokala. Tudi hormoni so odigrali svojo vlogo in res nisem bila na vrhuncu svoje moči. Mislim, da je bil rak skupek vsega, ki je bušnil ven in me opozoril: Dremelj, čas je, da narediš spremembo v svojem življenju.

Si zdaj zdrava?

Ja, sem. Na onkologijo grem enkrat na leto, na samoplačniški pregled za ščitnico in za prsi hodim na pol leta; moja babica je zbolela za rakom na prsih, zato se preventivno pregledujem tudi jaz. Na hormonski terapiji bom do konca življenja. Veliko si pomagam tudi z alternativo, v 90 odstotkih imam dobre dneve.

Dejala si, da si po tej izkušnji pospravila svoje podstrešje. Kaj je zdaj drugače?

Dolgo sem se držala vseh zdravstvenih navodil, tudi alternativnih metod, in počutila sem se zelo dobro. Vzela sem škarjice v roke in razrezala sem vse niti, ki so me dušile, ki so me davile, ki so mi jemale energijo. Ampak kolesje te hitro potegne nazaj v vrtinec. Zdaj bi se zlagala, če bi rekla, da še vedno tako pazim nase, kot sem takrat. Popustila sem za kar 50 odstotkov. Vendar me je bolezen naučila, da se znam zelo hitro slišati, da se znam poslušati, in spet sem v fazi, ko vnašam neke spremembe.Takšno življenje, ki ga imam trenutno, preveč obveznosti, dolgoročno za zdravje zagotovo ne naredi nič dobrega. Naučila sem se tudi, da če kaj ne gre, pač ne gre, in tudi ne silim več z glavo skozi zid, tako kot sem včasih. Najpomembnejše od vsega pa je, da sem se nehala truditi ugajati ljudem.

Ne morem mimo tega, da ti rečem, da si superpodjetna. Sicer ne poznam niti ene Slovenke, ki bi s pomočjo resničnostnega šova zgradila hišo, brez vloženega evra.

Imate popolno napačno percepcijo, tako kot večina Slovencev, o gradnji naše hiše. Ni bilo čisto tako. Ta hiša naju je stala zelo veliko. Poslovne partnerje smo imeli izključno za notranjo opremo, vse ostalo sva plačala sama. Za tiste čase sem vsekakor prihranila kar nekaj denarja. Ker pa so bile takrat cene drugačne, kot so danes, nam je verjetno vsem kristalno jasno, da danes za ta denar hiše ne bi mogla prodati. Najverjetneje bi bila celo v velikem minusu. Sem pa imela v življenju kar nekaj drugih projektov, na katere semveliko bolj ponosna.

Na katere?

Vse skupaj se je začelo že z omenjeno hišo, nadaljevalo s svojo lastno znamko spodnjega perila Rebeka's dream, kasneje sem perilo prodala celo v Makedonijo, zadnja tri leta pa sem svoje življenje posvetila parfumom.Vmes sem bila še naEurosongu; v Bosni sem nastopala v dveh popularnih oddajah, vsaka je trajala okoli štiri mesece, tako da sem se vsak teden peljala v Bosno za nekaj dni; v Srbiji sem snemala tudi Kursađije, ki so pri nas naletele na neverjeten odziv. Takrat je bila to zares velika stvar, čeprav so zdaj smešne, ko gledam nazaj. Sem človek, ki ima rad izzive, počutim se živo, ko so kakšni izzivi pred mano.

Na pevskem področju, se mi zdi, trenutno malo stagniraš?

Morda malo res, čeprav je bila zadnja pesem Še verjamem v sanje kljub vsemu, tudi zaradi videospota, zelo uspešna. Na zalogi imam še kup dobrih idej, čeprav sem zdaj v fazi, ko ne želim več delati le zase. Vem, da sem v svoji karieri naredila že veliko dobrega, vendar mi to ni dovolj, želim narediti še kaj več, nekaj, kar bo ostalo. Vsako jutro pijem kavo iz skodelice, na kateri piše: »Če lahko o nečem sanjaš, lahko to tudi izpelješ.« To še kako drži.

Ali želje po uspehu na balkanskem trgu še živijo?

To me ne zanima več. Ko sem pred 11 leti izdala dvojezični album, sem imela idealno pozicijo, da tam dosežem kakšen zavidljiv uspeh, pa so se mi pojavile nepričakovane težave in sem prehitro obupala. Zdaj bi se odzvala čisto drugače; v nekem ključnem trenutku sem ostala brez pomoči, razočarana in vseh stvari pač nisem mogla izpeljati sama. Potem sem zanosila in od takrat sploh nisem več šla v Bosno. Kot mama dveh otrok pa nimam več ambicij, da bi letala po Balkanu. To je sladek spomin na mojo mladost, na moje življenje. Slovensko tržišče za mi, glede na trenutne želje in ambicije, čisto zadostuje. Morda se nekega dne, ko otroci odrastejo, in če bom še imela to življenjsko energijo, vrnem.

Se ti zdi, da so vrhunci tvojega življenja že za tabo, ali so pred teboj?

Vrhunci moje mladosti so za mano. Zdaj prihajajo vrhunci moje modrosti. Prihajajo stvari, s katerimi bi želela pustiti odtis tudi na mlajši generaciji. Sem v življenjski fazi, ko si želim narediti še kaj več, kot je samo šovbiznis.

Si ljubiteljica družbenih omrežij ali je zate to nujno zlo?

Družbena omrežja imajo tako pozitivne kot negativne strani. Pozitivna stran omrežij je ta, da lahko pridemo v stik z večino ljudi, iz različnih koncev sveta, in to le z enim klikom. Dobra plat je tudi ta, če izhajam iz sebe kot medijske osebnosti, da imam svoj lasten medij, prek katerega se lahko izražam. Včasih pesmi nisi mogel lansirati na tržišče, če te niso podprle radijske, televizijske postaje in mediji. Danes to, konec koncev, lahko narediš tudi brez njih, sicer z manjšim učinkom, ampak vseeno je doseg tvojih objav velik. Slaba stran družbenih omrežij pa je ta, da so mnogi začeli hrepeneti po zlaganih življenjih, ki nimajo zveze z realnostjo. Nobena zadnjica ni več dobra, če ni videti kot zadnjica Jennifer Lopez, noben mejkap ni več dober, če ni kot mejkap Kim Kardashian, nobena hrana ni več dovolj dobro servirana, če ni videti kot kuhinja Masterchef, in tako naprej. Zaradi družbenih omrežij smo si začeli postavljati nerealne standarde in si še bolj obremenili že tako obremenjena življenja.

Si nasprotnica tega, da se fotografije otrok objavljajo na družbenih omrežjih, vendar kljub temu tudi ti padeš v to zanko in fotografije objaviš; res je sicer, da na njih ni videti njihovih obrazov.

Nisem nasprotnica objavljanja fotografij otrok, sem pa proti temu, da se, sploh če si medijska osebnost,odločaš o usodi svojih otrok in jim ne daješ možnosti odločitve. Rada pogledam fotografije otrok svojih prijateljic. Nisem pa naklonjena temu, da bi, ko grestamoji hčerki recimo v toplice z mojimi starši, neka gospa z drugega konca Slovenije moja otroka prepoznala. Želim, da se moja otroka sama odločita, ali želita biti medijsko izpostavljena ali ne. Moj mož si recimo tega ne želi. Če bi objavljala nazorne fotografije hčerk na družbenih omrežjih, bi vsi vedeli, kako sta videti moja otroka. Poznam ogromno otrok znanih Slovencev, čeprav jih v živo nisem nikoli videla. Ko pa ga srečam recimo v Čateških toplicah, točno vem, čigav je. Otrok postane medijska osebnost in vsi vemo vse o njem. Če bo naredil kakšno neumnost, bodo zanjo izvedeli vsi; še predobro vem, kako znajo določeni novinarji zgodbe napihniti. Vem, kako boleči so bili včasih zame trenutki, ko sem o sebi prebirala neresnice, zato se po mojem mnenju nimam pravice odločiti v imenu svojih otrok, ali želita živeti takšno življenje ali ne. Če se bosta hčeri kdaj odločili, da hočeta biti videni, se bosta tako odločili sami.

Kmalu bosta z možem praznovala 21 let zveze. Dolga doba, glede na to, da so trenutno ločitve v trendu. Kakšen je tvoj recept za uspešen zakon?

Nimam recepta, tudi midva imava vzpone in padce. Verjetno je pri naju vzrok vzorec, ki ga vlečeva iz otroštva. Oba imava starše, ki so srečni v zakonu, in tako bo do konca življenja. Tudi midva sva bila včasih v situaciji, ko so bile okoli naju visoke prepreke, pa sva šla skozi to, ravno zaradi tega vzorca. Pogovarjava se o vsem, znava drug drugega poslušati, vnašava spremembe, predvsem pa se mi zdi pomembno, da delava na sebi. Ne delava na tem, da spremeniva drugega, ampak delava vsak na sebi. Skozi vsa ta leta zveze, sploh ko pridejo otroci, se človek popolnoma spremeni. Sploh se mi zdi, da sem se sama veliko bolj spremenila, kot se je on. Če bi od njega pričakovala, da bo delal, česar prej ni, bi bilo nepošteno do njega. Zato se mi zdi, da moram zelo veliko delati na sebi, da bom razumela njegov svet. Prej je bil on moj cel svet, zdaj pa delim to še z otrokoma.

Bi rekla, da je s tabo živeti težko ali lahko?

Srednje. Z mano je lahko živeti, ker sem zelo vestna in skrbna; skrbim, da imajo člani moje družine vedno vse v pikico urejeno, razmišljam za štiri ljudi, ne le za enega. Na ta način je z mano lahko živeti. Imam pa določena pričakovanja in z mano se je nepotrebno spuščati v boj, ker največkrat jaz zmagam. To pa je verjetno težko.

Svet24