DL: Portret tedna - Jože Pezdirc

25.1.2020 | 13:50

DL: Portret tedna - Jože Pezdirc

Jože Pezdirc s Krasinca po novem letu odhaja v pokoj. Čeprav je v svojem prostem času delal marsikaj, je skoraj 41 let vztrajal v isti službi, na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Upokojil se bo kot vodja izpostave zavoda v Metliki in Črnomlju. Če se ga bodo v službi ob upokojitvi spomnili s kakšnim priznanjem, sicer ne vemo, bo pa v torek na osrednji slovesnosti ob metliškem občinskem prazniku prejel plaketo kot najvišje občinsko priznanje.

Jože je v službi kot diplomirani ekonomist ves čas delal s papirjem in sam sebi je zabičal, da se vsaj v prostem času ne bo ukvarjal z administracijo. »A so mi marsikje porinili v roke prav tajniško delo. Zarečeni kruh pač,« se nasmehne. Od vsega, kar je počel v prostem času, je bilo zanj poleg družine najpomembnejše gasilstvo. Kako tudi ne, ko pa se je od malih nog vse v njegovi okolici vrtelo okrog gasilstva. Stari oče Peter je bil leta 1927 med ustanovitelji PGD Krasinec in do konca druge svetovne vojne njegov predsednik. Predsednik je bil tudi Jožetov oče Anton, brat Peter, 10 let pa še Jože. Mikolaševi, kot se pri Pezdirčevih reče po domače, so bili predsedniki domačega gasilskega društva kar 70 let. Gasilstvo se je pri Mikolaševih prenašalo iz roda v rod in tudi Jožetov sin Matej je poveljnik v PGD Butoraj.

Kar 18 let je bil Jože tajnik Gasilske zveze Metlika. Ljubiteljsko seveda, ob službi, čeprav so imeli v marsikateri občini zaposlenega tajnika. To je bilo v času, ko računalnik še ni bil vsakdanji pripomoček. Domači so mu pomagali pri lepljenju znamk na kuverte in pošiljanju vabil. Priznanja je pisal na pisalni stroj in leta 1992 jih je za samo eno podeljevanje natipkal 90. Ker živi za gasilstvo, je razumljivo, da je bil zraven tudi pri organizaciji številnih gasilskih svečanosti, tudi pri 130., 140. in 150. obletnici PGD Metlika in gasilstva na Slovenskem, ki so jih pripravili v Metliki. Še vedno pa mu je hudo, ko se spomni, kako so vsi družinski člani odšli v Metliko na 100-letnico PGD Metlika, doma sta ostala le stara mama in on, ki je moral – takrat mu je bilo 13 let – s kravami na pašo.

Vedno je poudarjal velik pomen žensk v gasilstvu, ki so po njegovem zapostavljene. Iz gasilstva, kjer je bil dolga leta tudi sodnik, še vedno ni izpregel, sedaj pa je član veteranov. Z veseljem je delal s krasinško mladino, pri Društvu prijateljev mladine Metlika pa je vrsto let vodil telovadbo z otroki. Bil je tudi eden od pobudnikov za ustanovitev Športnega društva Podzemelj in pobudnik za gradnjo nogometnega igrišča v Podzemlju. V več društvih je opravljal tajniška dela, prav na njegovo pobudo pa so ustanovili Krajevno skupnost Krasinec, ki se je odcepila od Podzemlja.

Politično se ni želel opredeljevati, a ga je SLS prva povabila k sodelovanju in pristal je, ker je presodil, da bo tako lahko več naredil za svoj kraj in krajane, za katere mu je še kako mar. Ljudje ga poznajo kot gasilca in športnika po duši, sicer pa kot delavnega, strokovnega in odgovornega človeka, ki je neprestano stremel k napredku. A hkrati umirjenega, sočutnega in razumevajočega, vedno pripravljenega nesebično pomagati.

Pri Mikolaševih so imeli veliko kmetijo in vsi so morali trdo delati. Tudi Jožku, najmlajšemu od petih otrok, niso prizanašali z delom, delovne navade pa so mu ostale do današnjih dni. A nikoli ni delal za priznanja in jih v življenju niti ni veliko dobil, tudi zato ne, ker je bil velikokrat v komisiji za podeljevanje priznanj in se mu ni zdelo higienično, da bi glasoval za svoje priznanje. Marsikdaj pa so preprosto pozabili nanj ali pa je on za vse sestavil obrazložitve za priznanja, le zanj je ni napisal nihče. Zato je bil toliko bolj presenečen, da bo letos edini dobil občinsko plaketo, za katero je dobil dva predloga, kar se zgodi redko. A še tokrat se mu zdi, da bi najbrž moral dobiti plaketo še kdo. Je pa zato toliko bolj hvaležen vsem, ki so mu pomagali pri delu, saj se še kako zaveda, da je mogoče doseči dobre rezultate le z vztrajnostjo, vzajemno pomočjo in dobro voljo vseh sodelujočih.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 21. novembra 2019

M. Bezek Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava