Glasbenik, ki je v karieri dosegel tako vrh kot dno: "Še vedno sem v izvrstni kondiciji!"

24.1.2020 | 13:20

Vili si ne predstavlja življenja brez razveseljevanja občinstva. Zanje je izdal tudi koledar. (vse foto: osebni arhiv)

Spomin na stare čase, ko so bili velike zvezde. Vendar ne bi bil še enkrat star 30 ali 40 let. Zdaj mu je čisto lepo.

V svoji 30-letni karieri je Vili Resnik dosegel tako vrh kot dno. A še vedno živi za trenutek, glasbo in tisti fenomenalen občutek, ko se razdaja občinstvu. Njegove največje uspešnice si prepevajo stari in mladi, Vili pa v letih, ko mnogi že premišljujejo o vnukih, rešuje najstniške težave svoje mlajše hčerke in sina.

»Doživel sem tisto, o čemer sanja vsak glasbenik. Takrat smo bili takšne zvezde, da bi napolnili tudi stadion. Vse se je dogajalo na hitro, živelo se je na hitro. Povsod sem moral biti, na vseh prireditvah. V igri je bilo veliko denarja. Veliko smo služili in veliko zapravljali. Jaz pa sem kljub vsemu ostal isti in se nisem prevzel, niti tega nikoli nisem hotel,« pravi glasbenik.

S samostojno kariero je spremenil tudi videz. Na Evrosong je šel še z lasmi, spetimi v čop, nato pa se je pred 15 leti za vedno poslovil od dolgih las.

Po prvi ločitvi se je zanj začelo novo življenje. Začel se je posvečati športu in še bolj uživati. Veliko spremembo v Vilijevem življenju je prinesla nova ljubezen, trinajst let mlajša Tamara. Zaradi nje se je preselil v Šempas na Primorsko. Tamara ga je dvakrat osrečila z nazivom očka, kar je postal v zrelih letih.

BOLJ STAR, BOLJ NOR

Decembra je imel toliko nastopov, da je mislil, da bo okoli dvajsetega pregorel. Vse je izpeljal in požel krasne odzive. »Zdaj je že konec januarja, a se ni nič umirilo. Po dolgem času sem bil prost en konec tedna, kar pa sem izkoristil za družino. Vesel sem, da sem otroka navdušil nad smučanjem. Najraje gremo s prijatelji v Bohinj, kajti moja Tamara ne smuča, pa smo s ta malimi na smučišču, ona pa se sprehaja,« pove Vili, ki se mu nato mudi naprej na nastope.

»Vesel sem, da me ljudje še vedno hočejo. So se pa časi spremenili. Včasih smo koncerte začenjali ob deseti uri zvečer ali še prej, zadnjič pa sem šel pred občinstvo šele ob enih ali pa še kasneje. Organizatorji so zelo prijazni, vedno mi ponujajo sobe, da bi prespal, vendar se jim prijazno zahvalim in grem raje domov. Nikjer se ne spi tako dobro kot v domači postelji.«

Svet24