Ljudje ob Kolpi: Oton Župančič

24.1.2020 | 10:00

 Ljudje ob Kolpi: Oton Župančič
 Ljudje ob Kolpi: Oton Župančič
 Ljudje ob Kolpi: Oton Župančič
 Ljudje ob Kolpi: Oton Župančič
 Ljudje ob Kolpi: Oton Župančič

Gotovo se še spomnite uganke: Nima fantek kapice, kapica ima fantička; prišle hude sapice, niso vzele kapice, vzele so fantička. (želod) To je ena od ugank iz Župančičeve knjige »Sto ugank«, s podnaslovom Sto ugank, tristo zadrg, tristo zank. Izšla je leta 1915 v Ljubljani pri založbi Omladina.

Oton Župančič, pesnik, dramatik, esejist, prevajalec, učitelj

Rojen 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajini, umrl 11. junija 1949 v Ljubljani

Pesnik Oton Župančič je gotovo ena od oseb, s katero se Belokranjci najraje poistovetimo. V Beli krajini je preživel le zgodnje otroštvo a jo je ohranil v srcu za vedno. Tudi njegovi potomci so se in se še radi vračajo v te kraje. Ljudsko šolo je končal v Novem mestu kjer je se je vpisal na gimnazijo, končal pa jo je v Ljubljani kamor se je družina preselila po bankrotu očetovega podjetja. Na gimnaziji v Nm izdaja rokopisni list Na prelji. Izkusi hudo stisko izseljevanja Belokranjcev tudi s tem ko maminih pet sester emigrira v Ameriko, edini stric pa odide na Dunaj.

Kot dijak je deloval v literarnem društvu Zadruga, skupaj z Ivanom Cankarjem, Josipom Murnom in Dragotinom Kettejem. Kljub precejšnji revščini se je 1896 leta odpravil študirat na Dunaj zgodovino in zemljepis. Tudi tam je v okviru kluba slovenskih študentov že jeseni istega leta soustanovil literarno gibanje slovenska moderna, oblikovano po vzoru dunajskega gibanja moderne. Kot umetnika so ga pritegnili moderni tokovi dekadenca, impresionizem in simbolizem. Ko absolvira se prostovoljno javi odslužit enoletno vojaščino, s čimer pridobi častniški naslov, nato nekaj časa suplira na ljubljanski gimnaziji. Potem ga nemirni duh odnese po Evropi. Več let je živel v Franciji, Švici in Nemčiji se izobraževal in umetniško ustvarjal. Med drugim je v tem obdobju tudi poučeval mladega grofiča Manfreda von Attemsa-Petzensteina v Kissleggu na Württemberškem. To je tudi obdobje ko prvič živi v obilju in ob tem študira in veliko ustvarja.1910 leta se je za stalno vrnil iz tujine in se najprej preživljal z gledališkimi poročili, po smrti Antona Aškerca pa postane mestni arhivar. Kariero nadaljuje kot upravnik gledališča, pa urednik Ljubljanskega zvona. Navdahnjen s svojimi tremi otroci izda 1915 pesniški zbirki Sto ugank in Ciciban…, potem si dela kar sledijo drugo za drugim.

Njegov opus je izjemno obsežen, velja tudi za največkrat prevajanega slovenskega pesnika.

Mogoče še nekoliko v tolažbo vsem, ki imajo kakšen dolg do študija; tudi Oton Župančič ni nikoli diplomiral, a je prejel častni doktorat Ljubljanske univerze, bil izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti in tudi v podobne akademije v drugih državah. Po 2. svetovni vojni je izvoljen v Zvezno Narodno skupščino in tudi slovensko. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«.

Njegova rojstna hiša na Vinici je preurejena v muzej (že več obnov v zadnjih letih) in je izpostava Belokranjskega muzeja Metlika. Zbirka je posvečena predvsem predstavljanju lika in dela tega velikega poeta, mi pa radi rečemo tudi Velikega Belokranjca. Naziv častni občan Kamnika mu je bil podeljen 1928, častni občan Ljubljane je postal 1938. Na podobno priznanje s strani Občine Črnomelj pa še čaka(?). Po njem nosi ime veliko ulic, šol in knjižnic po vsej državi.

Svoj priimek je v Župančič spremenil leta 1908, saj se je do takrat podpisoval kot Zupančič. Sicer pa je kot umetnik v različnih obdobjih uporabljal različne psevdonime: Strnad Pavel, Nikolajev Aleksej, Beli Kranjec, B. Kranjec, Smiljanič Smiljan, Gojko, O. Gojko, Baroda, dr. Anton Pesnik, Jager Juri, Kiro Ilija in Skalar Matija.

Pesnikova vnukinja Alenka Župančič ohranja spomin na velikega umetnika tudi z zbiranjem in urejanjem neobjavljenega gradiva. Tako sta v lanskem letu izšli dve novi knjigi pri Založbi Forma 7: Spomini na Otona, izpod peresa umetnikove žene Ani Župančič (rojena Kessler, v Novem mestu) in Cvetličice – do sedaj praviloma neobjavljene Župančičeve pesmi (nekatere izšle le v Zbranih delih), opremljene z njegovimi umetniškimi deli (risbami, slikami) in fotografijami iz njegovega življenja in krajev, ki jih je rad obiskoval …

Javni zavod Krajinski park Kolpa je izid obeh knjig v skladu s svojimi možnostmi tudi finančno podprl; zato za pokušino ena od kratkih pesmic iz Cvetličic:

Jaz pasem ovce,
mirno na trebuhu ležim,
oprt na komolce,
s petami po zraku zvonim.

(moj ideal – opomba B. G.)

Dragi bralci - kot je napisala Neva Brun iz Založbe Forma 7: »Cvetličice so za veselje in smeh«, iz Spominov na Otona pa boste izvedeli, kako vsestranski človek je bil naš veliki pesnik.

Boris Grabrijan

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

25.1.2020Oceni vl 

Za Slovence je kar mala sramota, da so še kje Župančičeve pesmi, ki niso bile objavljene. Upam, da bodo zbirke našle pot v knjižnice. (vika lozar)

28.1.2020+2     + (2)     – (0)     Oceni Lojzekov stric 

To se pa strinjam z Viko, sramota je tudi da Črnomelj nima enega njegovega spomenika,

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava