DL: Lojze Podobnik z novo zbirko - Knjiga za rojstni dan

24.1.2020 | 11:30

Lojze Podobnik (Foto: L. M.)

Lojze Podobnik, upokojeni kriminalist, ki živi v Vrhpolju pri Šentjerneju, se je zaobljubil, da si bo za 70. rojstni dan poklonil novo knjigo. To je uresničil in tako je nedavno pri Kulturnem društvu Severina Šalija iz Novega mesta izšla že njegova šesta knjiga z naslovom Nakopičene sence. »Tega sem še posebej vesel, saj je bil Šali moj prvi mentor, ki sem mu pokazal svoje prve pesmi. Pretipkal jih je in izšle so v reviji Rast,« pove.

Podobnik je vesel, da je novo knjigo s šestimi grafikami obogatila šentjernejska akademska slikarka dr. Jožica Medle. V pesniški zbirki je v pet poglavij zajel več kot osemdeset pesmi, ki – kot pravi, so ostale v predalu in po vsebini niso sodile v prejšnjih pet knjig (Romov krik, Rajkove pesmi – v soavtorstvu z Rajkom Šajnovičem, Iskanje, Izigrane sanje in Kaos). Dr. Jožica Jožef Beg je ob Podobnikovi novi pesniški zbirki zapisala, da gre za nekakšen obračun s preteklostjo, zaradi katere je tudi sedanjost videti takšna, kot jo zaznava Podobnik. A vendar je na koncu optimistična.

Tudi avtor pravi, da se nekaterim bralcem njegove pesmi zdijo črnoglede, »a se ne strinjam. So realne, takšno, kot je moje videnje stvari. Izražajo stanje mojega duha, nemir moje duše in videnje spoznanja. Nenehno se o vsem sprašujem. Med verzi se odkriva moj pogled na svet, ki je obremenjen z ukoreninjenimi vzorci življenja, in hkrati se čuti goreča želja po svobodi.« Podobnik se zaveda, da ni svoboden in nikoli ne bo, saj ga omejujejo družbene norme in vzorci, ki ga silijo, da je spoštljiv, družbeno všečen itd. »Resnica našega bivanja je, da človek ne bo nikoli svoboden, ker je že preveč odtujen od naravnega počela bivanja in ker je suženj sodobnega časa,« meni.

Z literaturo se nikoli ni ukvarjal profesionalno, intenzivno pa je začel pisati po upokojitvi leta 1998. V pesmih Podobnik izraža svoje poglede, sanje, vsakodnevne trenutke in razmišljanja. »Kadar pišem, besede večinoma vrejo iz mene. Takrat čutim, da moram sprostiti napetost, da moram obelodaniti trenutek, ki se rojeva v meni. Besede nizam na papir, jih razporejam in postavljam v zaporedja – ne po nekem vzorcu. To počnem po notranjem občutku in potrebi, kako bi pesem sporočil poslušalcu. To početje ovrednotim z ločili, ki dajejo pesmi življenje, razigranost in tudi tančico skritih trenutkov. Hočem pristno pripoved, brez leporečnih izrazov, da je moja pesem preprosta in lahko razumljiva,« pravi o svojem pisanju.

Poudari, da je s pesmimi zadovoljen in da ne bo prav nič jezen, če komu ne bodo všeč. »Takšne kot so, so morale na svetlobo, predvsem zaradi mene, saj mi bodo natisnjene v knjigi polepšale pot v starost,« poudari. Piše v svobodnem verzu, pri redkih pesmih se trudi z verzi.

Podobnik, ki je tudi urednik glasila Rdeči veter, ustvarja naprej. V predalu ima še kar nekaj pesmi, piše tudi kratke zgodbe, v načrtu ima celo roman.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 14. novembra 2019

L. Markelj