DL: Stoletnika v DSO NM - Kdor ima pesem rad, ostaja večno mlad

19.1.2020 | 19:15

Rudi Mraz in Štefanija Petan – kdo bi jima prisodil sto let? Rudi je zbranim celo zapel!

Ljudske pevke Cintare iz Ljubljane so bile počaščene, da so lahko zapele stoletnikoma.

Čestitka direktorice DSO Novo mesto Milene Dular

Štefaniji je voščila pomočnica direktorice Sonja Jurečič.

Prisrčen objem Rudija Mraza z delavkami pomoči na domu, ki so slavljenca vrsto let obiskovale doma. Med njimi so se spletle res prisrčne vezi.

Torta in šopek za stoletnika Rudija, zraven pa Mateja Zelić iz doma

Stoletnica Štefanija s sinom Zvonetom

Stoletnik Rudi Mraz s sinom Rudijem Mrazom in hčerko Špelo Karba.

Doživeti sto let danes ni več nekaj zelo nenavadnega in redkega kot nekoč, a vendar je vsako srečanje s stoletniki posebno doživetje, povezano s spoštovanjem in občudovanjem. Če pa nekdo pri teh letih ohrani še telesno in duševno zdravje, je to res nekaj posebnega.

V Domu starejših občanov Novo mesto so ponosni, da imajo trenutno kar dva stoletnika: vsestranskega Novomeščana Rudija Mraza, ki je visok življenjski jubilej dočakal preteklo nedeljo, in Štefanijo Petan, doma iz Straže, ki bo stoletnica postala prihodnji petek. Za »dvestoletnico« v domu, kar se res ne zgodi pogosto, so jima pripravili posebno praznovanje.

»Veseli in ponosni smo na take jubilante, še zlasti ker gre za taka dva kerlca, kot sta gospod Rudi in gospa Štefka. Še naprej jima želim veliko zdravja in čim boljšega počutja v domu, ter sploh še veliko stoletnikov,« je dejala direktorica DSO Novo mesto Milena Dular in skupaj s pomočnico Sonjo Jurečič s šopkoma razveselila oba slavljenca. Mimogrede je Dularjeva povedala še, da je z obema povezana na poseben način: Petanova prihaja iz njene vasi, to je Smolenja vas, Mraz pa ju je z možem pred mnogo leti poročil, saj je bil vrsto let tudi matičar. V 17 letih je sklenil okrog sedem tisoč zakonskih zvez!

Stoletnika, ki se za visoko starost dobro držita, sta bila deležna številnih drugih čestitk in pozornosti, vse sta sprejela z veseljem in hvaležnostjo. Med drugim so jima v domski kuhinji pripravili dve veliki in slastni torti, s katerima so se po kosilu posladkali vsi stanovalci doma, od katerih so mnogi veselo prisostvovali praznovanju. Slavljencema v čast so zapele tudi ljudske pevke iz Ljubljane, in prav petje ljudskih pesmi ju je še posebej razveselilo, saj sta oba v življenju rada prepevala.

RUDI MRAZ: PETJE IN ŠPORT

Še zlasti Rudi Mraz, ki je zbranim brez težav spregovoril o svojem pestrem življenju, o katerem pravi, da ga je bilo vredno živeti: »Bilo je lepo in grdo, a človek slabe stvari hitro pozabi, lepih pa se spominja.« Rudi, ki se je zbranim hudomušno predstavil: »Sem Rudi Mraz, zebe me pa ne,« se je rodil kot četrti otrok v družini Mrazovih v Šentlenartu pri Brežicah. Zaradi očetove službe – bil je železničar – se je družina kmalu preselila v Novo mesto in tudi Rudi se je zapisal železničarstvu. Po nižji gimnaziji je opravil prometno šolo v Beogradu in nadaljeval očetovo tradicijo ter na železnici delal vse do upokojitve.

Med vojno je bil v partizanih in takrat je na Notranjskem spoznal svojo bodočo ženo Jelko. Leta 1948 sta se poročila in si ustvarila družino. Oba otroka, hčerka Špela in sin Rudi, sta vesela, da se starši dobro razumejo in so dočakali diamantno poroko (60 let skupnega življenja!). Zdaj je Rudi že deset let vdovec.

Slavljenec je povedal, da je imel razumevajočo ženo, kajti ukvarjal se je z ogromno stvarmi kot malokdo in bil res družbeno aktiven. Veliko časa je namenil športu, njegovo področje je bilo zlasti balinanje. Bil je večkratni prvak Dolenjske med posamezniki in pari in državni prvak. Kot je ponosno dejal, sta s pokojnim Marjanom Špilerjem edina, ki sta prejela visoko priznanje mednarodnega olimpijskega komiteja za volontersko delo pri razvoju športa in krepitvi sodelovanja in solidarnosti. Priznanje jima je predal predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.

Sicer pa je bil Rudi tudi vsestranski kulturnik, ton njegovemu življenju je dajalo petje. Sodeloval je v kulturnih društvih Svoboda v Bršljinu in Dušana Jereba v Novem mestu. V sklopu zadnjega sta delovala dramska skupina, orkester, na Rudijevo pobudo pa je zaživel tudi moški pevski zbor, kjer je Rudi pel bariton. Spominja se, kako krasni ljudje so bili vsi v zboru, od delavcev do direktorjev, kako veliko so nastopali in kako priljubljeni so bili: »Vsakdo nas je bil vesel, ker smo peli s srcem.« Kot je povedal, so danes vsi njegovi sopevci že na pokopališču in Rudi njihove grobove rad obišče in se jih spominja. Sicer pa je vse nastope in dogajanje v zvezi z zborom, ki ga je vodil organist in zborovodja Tone Markelj, skrbno beležil in za Dolenjski muzej je napisal kroniko zbora za petdeset let. V Novem mestu so kulturniki po vojni na oder postavili celo izvirno delo, opereto Sneguljčica, in Rudi je v njej igral eno glavnih vlog, kraljeviča. To je bil podvig za Novo mesto! Rudi še vedno rad zapoje in tudi zbrane na praznovanju je razveselil s pesmijo. Njegov moto je: Kdor ima pesem v srcu, je vedno mlad ter Življenje je pesem in pesem je življenje.

Rudi je bil aktiven še na različnih področjih: v KS Bršljin, različnih športnih organizacijah, kot matičar, porotnik na sodišču, strasten ribič in gobar. Vrsto let je igral vlogo dedka Mraza, nastopal na srečanjih starostnikov, pripovedoval in bral pravljice otrokom v vrtcu in šoli, nastopal v novomeškem domu starejših občanov Novo mesto, pisal govore v spomin pokojnim Novomeščanom in jim spregovoril na pogrebih. Dvajset let je pisal z lepo lastnoročno pisavo imena na vseh Bloudkovih diplomah in priznanjih, ki jih je novomeška občina podeljevala na prireditvi Športnik leta.

Rad je pomagal in svetoval ljudem iz okoliških vasi pri urejanju raznih zadev, izpolnjevanju obrazcev, vlog, dohodninskih napovedi, pri davčnih težavah in administrativnih zadevah, in za to nikoli ni pričakoval plačila. Beseda hvala je bila dovolj. Rad je delal z ljudi in zanje. Zato je razumljivo, da ga je v ponedeljek kot pomembnega meščana, ki praznuje častitljivih sto let, sprejel novomeški župan Gregor Macedoni.

ŠTEFANIJA PETAN: BITI PRIJAZEN

Stoletnica Štefanija Petan se je rodila kot zadnja od petih otrok na majhni kmetiji v Smolenji vasi. Po poklicu je bila šivilja in je nekaj časa delala v tem poklicu. Po poroki z možem Jožetom, s katerim sta si dom ustvarila v Straži, je bila nekaj časa doma, saj se jima je rodil sin Zvone. Potem je šla znova v službo in upokojitev je dočakala v Novolesu. Štefanija je zdaj že več kot trideset let vdova, v domu starejših občanov, kjer je šele leto dni –- prej je zase skrbela še sama – pa jo rad obiskuje sin z ženo.

Pravi, da je bilo njeno življenje lepo in težko, več je bilo težkega. A z dobro voljo in sprejemanjem vsega, kar ji je bilo namenjeno, je zmogla skozi vse ovire, in pri stotih letih pravi, da se kar dobro počuti in je vesela, da živi.

Svojci obeh stoletnikov, Rudija in Štefanije, seveda niso manjkali na prireditvi in veselili so se skupaj z njima. Hvaležni pa so tudi vsem zaposlenim v domu, ki lepo skrbijo zanju, da se dobro počutita in z veseljem čakata vsak nov dan.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 21. novembra 2019

Besedilo in foto: L. Markelj