DL: Maratonec Primož Kobe - Tekmoval bo, dokler bo v teku užival

19.1.2020 | 16:30

DL: Maratonec Primož Kobe - Tekmoval bo, dokler bo v teku užival

Zadovoljen, da je bil znova del največje maratonske preizkušnje pri nas – Lani uspešno prestal operacijo leve petnice – Upa, da se mu bo uspelo še drugič uvrstiti na OI – Po novem letu na priprave v Kenijo – Znanje prenaša na druge tekače v Športno-rekreativnem društvu Fit klub – Gonilna sila novomeškega polmaratona

Ljubljanski maraton je tudi letos pritegnil številne domače in tuje tekače. Po letu 2008 je celotno traso znova pretekel tudi novomeški olimpijec Primož Kobe, ki je v cilj prišel kot deveti, a kot najhitrejši Slovenec. Po operaciji leve petnice je bil to zanj prvi maraton, in kot pravi, ni preveč trpel, temveč je zelo užival. Po preizkušnji je potreboval nekaj dni, da se je sestavil, predvsem pa je zadovoljen, da ni čutil pretiranih bolečin v levi nogi, kar ga navdihuje z optimizmom pred olimpijsko sezono.

Čeprav je imel letos za sabo le nekaj več kot 2.000 pretečenih kilometrov, se je odločil, da po dolgem času znova nastopi na maratonu v Ljubljani. V preteklih letih se je v naši prestolnici nekajkrat podal na desetkilometrsko preizkušnjo in polmaraton, a maraton je vendarle drugačna zgodba. »Glede na mojo situacijo je rezultat dober, a daleč od tistega, kar bi si želel,« pravi Primož, ki je Ljubljanski maraton pretekel v nekaj manj kot dveh urah in pol.

Prvi del je tekel skupaj s Simonom Navodnikom, družbo pa jima je delal tudi Peter Kastelic, ki je nastopil na pol krajši razdalji. A zaradi nekoliko prehitrega ritma na začetku je Simon na triindvajsetem kilometru odstopil, Primož pa se je nato priključil ukrajinskim maratonkam in z njimi vztrajal nekaj kilometrov, nato pa se je odločil, da teče v svojem ritmu, okoli tri minute in trideset sekund na kilometer. Med dvaintridesetim in šestintridesetim kilometrom, trasa maratona je bila tam najtežja, je imel tudi manjšo krizo, ki pa jo je uspešno prebrodil.

Zadovoljen je, da je bil znova del največje maratonske preizkušnje pri nas, kajti lani novembra je uspešno prestal operacijo leve petnice, leto pred tem pa je imel podobno operacijo tudi na desni nogi. Na vprašanje, zakaj se je to zgodilo, odgovarja, da najverjetneje zaradi preobremenitev, njegovega načina teka in verjetno nagnjenosti k tovrstni poškodbi. To ga je kar precej oddaljilo od tekmovališč, a odločen je bil, da se vrne. Spomladi je lahko že naredil nekaj kilometrov, a ko je malo stopnjeval intenzivnost na treningih, ga je peta začela boleti, zato je nezavedno bolj tekel po eni nogi, pravi.

Gnala ga je želja, da bi se mu še drugič v karieri uspelo uvrstiti na olimpijske igre, ki bodo naslednje leto na Japonskem. Primož je že leta 2012 branil barve Slovenije na igrah v Londonu, kjer je na cilj pritekel kot 46. s časom 2:19:28, udeležbo na maratonu v Braziliji štiri leta zatem pa so mu odnesle težave s poškodbami. Nastop v deželi vzhajajočega sonca bi bil drugi vrhunec njegove sicer ne tako dolge kariere, saj se je šele leta 2010 začel resneje ukvarjati s tekom, potem ko je ugotovil, da bi se mu glede na izide na rekreativnih nastopih ob resnejši vadbi morda uspelo uvrstiti na olimpijske igre.

Mednarodna atletska zveza je marca sporočila norme za nastop na prvenstvu v Tokiu. Za maraton znaša 2:11:30, kar je 20 sekund hitreje od slovenskega državnega rekorda. »Če bi bil v mojih najboljših letih, bi moral precej garati, da bi jo dosegel. Za zdaj je norma nedosegljiva, a obstaja možnost, da se na igre kvalificiram na podlagi uvrstitve na svetovni lestvici, če bom zbral dovolj točk,« pojasnjuje Primož. Čeprav bo naslednje leto dopolnil 39 let, se telo še vedno dobro odziva, zatrjuje. »Imam še vedno hitre noge, res pa je, da potrebujem več skrbi zase kot včasih,« dodaja. Volje za tek še ni izgubil. Teče, ker rad teče. Pred leti si je dejal, da bo po olimpijskih igrah naslednje leto zaključil športno pot, a zdaj je nekoliko spremenil razmišljanje. »Tekmoval bom, dokler bom v tem užival,« poudarja eden najboljših slovenskih tekačev na dolge proge.

Po novem letu se bo najverjetneje podal na priprave v Kenijo, kajti pri nas je takrat zunaj težko trenirati, tam pa so razmere za tek zelo dobre. Nekoliko bo pogrešal le družino, dva sinova in ženo Nino, ki mu vedno stoji ob strani in mu kot fizioterapevtka tudi pomaga premagovati vse napore. Spomladi načrtuje nastop na enem od večjih maratonov, a natančno še ne ve, na katerega se bo prijavil.

Svoje znanje in izkušnje prenaša tudi na druge tekače v Športno-rekreativnem društvu Fit klub, ki šteje 90 članov, od tega jih redno vadi nekaj več kot petdeset. »V klubu imamo pet različnih skupin, ki zajemajo tako začetnike kot nekoliko bolj izkušene tekače,« pravi Primož, ki je ponosen, da je sedem njihovih članov nedavno uspešno nastopilo na maratonu v New Yorku.

Med drugim v klubu organizirajo Novomeški polmaraton, ki je bil letos že drugič zapovrstjo. Veseli ga, da se ga je udeležilo približno 800 tekačev, kar dokazuje, da ljudje tudi na tem koncu Slovenije radi tečejo. Primož, ki je bil gonilna sila pri njegovi organizaciji, je prepričan, da bo naslednje leto še več prijavljenih.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 14. novembra 2019

Rok Nose

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava