DL: Naša kulturna dediščina - Pušenšank na Trški gori

17.1.2020 | 13:40

Novomeščani ob obisku vinotoča pod vejo na Trški gori (foto: arhiv Dolenjskega muzeja)

Izraz pušenšank je povzet po nemški besedi Buschenschank, izraz pušelšank pa po narečnem izrazu Buschelschank, v slovenskem jeziku je to vinotoč ali točilnica pod vejo. Na Slovenskem so bili razširjeni zlasti na vinorodnih območjih. Pušenšanki so morali biti na zunaj označeni z vejo ali šopom, od tod izhaja tudi njihovo ime. Ponekod so delovali še nekaj let po drugi svetovni vojni. V zadnjih letih se tradicija pušelšankov obuja.

Delovanje pušenšankov izvira iz konca 18. stoletja, ko je cesar Jožef II. leta 1784 izdal zakon, s katerim je dovolil, da lahko vsak kmečki proizvajalec vse leto, kadar koli in po ceni, ki jo sam določi, prodaja svoje doma pridelane hrano, mošt in vino. Sredi 19. stoletja je dunajska dvorna pisarna to uredbo obnovila. Zaradi pogostih kršitev pa so oblasti zaradi lažjega nadzora v osemdesetih letih 19. stoletja izvajanje zaupale lokalnim, okrajnim oblastem.

Tako so tudi na Kranjskem okrajna glavarstva dovoljevala vinogradnikom prodajo vina na prostem ob sejmih, žegnanjih in praznikih. Po poročilu kranjske deželne vlade iz leta 1881 pa so na Kranjskem vinogradniki le v novomeškem okraju točili vino sedečim gostom na domovih ali v vinogradih.

Trška gora pri Novem mestu, ki je bila znana vinska gorica, je Marijina romarska pot in izletniška točka Novomeščanov. Dokumentarna fotografija prikazuje družbo ob obisku pušenšanka na Trški gori na nedeljski ali praznični dan ob začetku 20. stoletja ali pred prvo svetovno vojno. Nad vhodnimi vrati je izobešena smrekova veja kot zunanji znak vinotoča pod vejo. Goste, izletnike so postregli zunaj ob dolgi mizi s klopmi z doma pridelanim vinom, domačim kruhom in vodo.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 14. novembra 2019

Ivica Križ, Dolenjski muzej