Ljudje ob Kolpi: Jože Žabkar - p. Alojzij

10.1.2020 | 09:10

Žabkar kot novomašnik s starši

Žabkar kot novomašnik s starši

Žabkar ob pokopu britanskih pilotov v Črnomlju

Žabkar ob pokopu britanskih pilotov v Črnomlju

pater Alojzij

pater Alojzij

Jože Žabkar – p. Alojzij, duhovnik, pesnik, pisatelj; rojen 5. januarja 1910 na Mikotah pri Raki, umrl 23. junija 1983 v Ljubljani

Pod brajdo miza kamnita,
majolka je natočena,
na srečo pijeva najino:
»Bog živi Belo krajino!«

Jože se je rodil v revni kmečki družini na Dolenjskem kot tretji od desetih otrok. Zgodaj je moral pomagati pri kmečkih opravilih, v otroštvu pa je bil poznan, da je venomer (ker ni imel druge igrače) za seboj vlačil na vrvico privezano škatlico Franckove cikorije. Bil je bister in se naučil brati in pisati pred začetkom osnovne šole. Mati si je kljub veliki stiski želela, da bi se izšolal za duhovnika, kar mu omogoči sovaščan Polde Božič, ki mu v času srednje šole omogoči oskrbo v dijaškem konviktu v Križankah. Zadnja dva razreda gimnazije ni živel več v Križankah in se je moral vzdrževati sam. V dijaških in študentskih letih veliko piše v razna glasila in časopise. Živela sta skupaj z Miškom Kranjcem, ki ga je navduševal za literaturo in študij slavistike. Dobil je tudi mecena Moellerja, ki bi ga podprl pri študiju; ker sta si bila všeč z njegovo edinko Lotti, pa se mu je obetalo še veliko več.

Vseeno se 1931 leta odloči za bogoslovje. Bratje iz Križniškega reda ga pošljejo za eno leto na Dunaj, nato dve leti študira v Innsbrucku in nato v Ljubljani, kjer diplomira 1937 leta. Kot kaplan nastopi polletno službo v Metliki, odsluži še vojaščino in konec leta 1938 postane direktor Vajeniškega doma v Ljubljani, kjer ga zateče okupacija. Ker njegovi dijaki med prvimi odhajajo v partizane se ga kmalu prime vzdevek »rdeči kaplan«. Prior ga reši pred Italijansko internacijo tako, da ga septembra 1941 pošlje za kaplana v Črnomelj in tu ostane vse do leta 1969. Belokranjci ga v tem času zelo vzljubijo. Ves čas piše tudi dnevnik in pesmi ter prozo, poučuje na osnovni šoli in »partizanski« gimnaziji.

Napisal je okrog 1.000 pesmi. Dr. Boris Paternu o njegovi poeziji zapiše: »To ni kaka visoka poezija in si v svoji poštenosti tega niti ne domišlja. Je pa jezikovno kultivirana in literarno prizadevna, s pravim pesniškim zapisana pripoved o močnem doživljanju osvobodilnega boja v Beli krajini…«. Vse pesmi so datirane in zapisani kraji njihovega nastanka.

Zbirki Metlika, mesto ob Kolpi in Dnevi na jugu nista bili izdani. Leta 1981 je izšla zbirka pesmi Brevir moj v travi, posmrtno pa je Križevniški red leta 1991 izdal knjigo Izpovedi.

V dnevnik je na svoj rojstni dan 5. januarja 1946 zapisal eno najsrhljivejših zabeležk. Opisuje kako se je v Črnomlju »zgodilo ljudstvo«. Množica je vdrla k trgovcu Korenu (Italijani so ga zasliševali zaradi pomoči partizanom, v času osvobojenega ozemlja pa je v hiši gostil tudi Borisa Kidriča, pri njem stanoval Ivan Maček – Matija …), poskušali izropati trgovino, njega pa pretepali, pljuvali in vlačili po mestu. Množica je razbila okna farovža in poskušala vdreti (župnik je najprej mislil, da hvaležni farani prihajajo pet podoknico za njegov rojstni dan), a je Žabkar pogumno stopil pred njih in zahteval, da se pokliče OZNA (tajna policija) in ugotovi njegova krivda. Iz množice je hitro stopil njen poveljnik in po pogovoru poskrbel za to, da so ljudje odšli. Tudi Koren je bil oproščen vseh obtožb, kot vsi trgovci in posestniki pa razlaščen … Po teh dogodkih je odšel iz Črnomlja in se vanj ni več vračal.

Jože Žabkar je zaradi sodelovanja z OF ter organiziranja partizanskega šolstva in dela v verski komisiji pri SNOS leta 1959 prejel red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. Kljub tem priznanjem mu je oblast pogosto grenila življenje.

Ko ga 1969 premestijo v Kropo, črnomaljski verniki zberejo preko 1.000 podpisov za prošnjo za njegov povratek v Črnomelj, a brez uspeha.

Boris Grabrijan

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (4)

19d nazaj+6     + (6)     – (0)     Oceni Franci D 

Vsa čast gospodu župniku. Novinar je pa pristranski, ker v prispevku namiguje, da ga je premestila tedanja oblast. Premestil ga je njegov škof in podpisi so bili namenjeni njegovemu škofu !

19d nazaj+7     + (7)     – (0)     Oceni Nikolaj BTC 

Zelo pristranski in vse preveč omejen prispevek o tem velikem in pomembnem človeku. Oblast mu je manj "grenila življenje" kakor RKC, ki ga je prezirala in označila zaradi njegovega sodelovanja v Ciril-Metodijanskem društvu. Ampak to se seveda pozabi napisat, ker zakaj bi ljudem povedali resnico, če jih lahko pitamo s poceni polresnicami.

18d nazaj+2     + (5)     – (3)     Oceni winetou 

Čudno, da nista tu še Lojzek in Marčko, da nam povesta pravo resnico. Verjetno sta tam kjer jima je mesto.

15d nazaj+2     + (4)     – (2)     Oceni vl 

Župnik Lojze Žabkar ima v zavesti Belokranjcev tisto mesto, ki ga ni mogoče pozabiti. Korektno je deloval med ljudmi, ni vzpodbujal sovraštva med različno mislečimi. To je bil recept za medčloveške odnose v grozovitih časih druge vojne in ga niso zmogli uporabljati marsikateri duhovniki. Pravzaprav malokateri se je zavedal kaj ga uči njegov voditelj Jezus Kristus. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava