DL: Spomini na Otona - Župančič, kot ga je videla njegova žena

3.1.2020 | 11:30

Dr. Alenka Župančič na predstavitvi knjige o svojem dedku. (Foto: M. B. J.)

Predstavitev so popestrili mladi godci Folklorne skupine Dragatuš, med katerimi je tudi violinistka Ana Kolbezen, daljna sorodnica Otonove mame. (Foto: M. B. J.)

V Vinici, rojstnem kraju Otona Župančiča, je njegova vnukinja dr. Alenka Župančič predstavila knjigo, ki je izšla ob 70. obletnici njegove smrti, v njej pa so zbrani zapiski, ki jih je o Otonu pisala njegova žena – Kadar je napisal pesem, si jo je polglasno prebiral – Zelo je cenil Franceta Prešerna

Žena Otona Župančiča Ani, rojena Kessler v Novem mestu, je zadnja leta svojega življenja – umrla je leta 1967 – pisala zapiske o možu. V njih je podoživljala 36 let, ki sta jih preživela skupaj, in obujala spomine na ljudi, predvsem literate, s katerimi se je srečevala. Te zapiske sta uredili hčerka njunega sina Marka dr. Alenka Župančič in Neva Brun, knjiga Spomini na Otona pa je izšla v počastitev 70. obletnice smrti pesnika, prevajalca in esejista Otona Župančiča, ki je umrl 11. junija 1949.

Pretekli teden je dr. Alenka Župančič v pogovoru z Nevo Brun v Župančičevi rojstni hiši v Vinici predstavila knjigo o Otonu. Pravzaprav ni šlo za klasično predstavitev knjige, ampak bolj za obujanje oz. pripovedovanje spominov, kajti Alenka je dedka komaj poznala. Knjiga ima posebno vrednost, ker takšnih, ki bi nudile vpogled v zasebni vsakdanjik pesnika ali pisatelja iz oddaljenega časa, ni prav veliko.

Čeprav so imeli nekateri Otona za mrkega in zdolgočasenega, je bil v resnici prav tak, kot so njegove pesmi, še zlasti otroške: sončne, ubrane, gibke, igrive, blagoglasne in slikovite ter polne življenjskega vitalizma. Župančič se je zelo rad smejal, pil in v družbi pel. Rad je bil lepo urejen, posebno pozornost je namenjal svojemu nalivnemu peresu in zelo rad je pisal, tako da ni nikoli varčeval s papirjem, za katerega mu ni bilo škoda odšteti denarja. Zelo pa je pazil na estetsko plat rokopisa. Včasih je kakšno stran prepisal tudi do desetkrat, preden je bil zadovoljen z njeno podobo. Kadar je napisal pesem, si jo je polglasno prebiral. Groza pa ga je bilo pospravljati papirje ali urejati knjige. Njegovo reklo je bilo: »V papirjih ljubim nered.« Velikokrat se mu je dogajalo, da je tudi kaj zamenjal. Tako se je nekoč iz Beograda vrnil z novim klobukom, starega pa je pozabil v kupeju. Nekoč pa se je sredi Ljubljane pogovarjal z znancem, v rokah pa je držal goreč dežnik, v katerega je spustil tleč cigaretni ogorek.

Oton je imel veliko konjičkov. Bil je dober plavalec, smučal je, drsal, veslal, se sankal, slikal, igral tarok, šah, igral je na orglice, bil je navdušen gobar, plesati pa ni znal. Rad je imel ure, lepe preproge in udobne fotelje – čeprav je imel le enega, vino, cigarete. Všeč mu je bilo, če je bila žena lepo oblečena, zelo spoštljivo je ravnal tudi s knjigami.

Ani je leta 1911 z Župančičem seznanil Ivan Cankar. Dve leti pozneje sta se poročila, v zakonu pa so se jima rodili trije otroci: Andrej, Jasna in Marko. »Kakor vsak kompliciran človek je Oton kazal vsa protislovja v lastnostih in čustvih: bil je zelo mil in dober, pa tudi hitro vzkipljiv, včasih celo brezobziren in stvarno trd. Človek, poln volje do dela, neumoren, kadar se je zagnal vanj, pa zopet človek s tako malo volje. Bolan in zdrav, občutljiv in žilav, lep in grd, star in mlad, premamljal s presenečenjem in z besedo, mrk in pust, suženj svojih navad. Vseskozi ga je spremljal velik smisel za humor. Bil je strastne narave, nestalnega srca, nemirnega duha, ki hoče vse ujeti, ki ne mara nič stalnega, urejenega, mirnega, dogovorjenega. Ljubi so mu bili naključje, spontanost, skrivnostnost, tajnost, usodnost,« ga je opisala Ani.

Župančič je zelo cenil Franceta Prešerna. Francoski jezikoslovec Lucien Tesnière je o Otonu napisal monografijo in mu jo poslal, vezano v usnje. Ko je Župančič na prvih straneh prebral, da ga avtor primerja s Prešernom ali pa ga je postavil celo nadenj, je rekel: »To je neresna knjiga!« Zaprl jo je in nikoli prebral. Tesnièrju se niti zahvalil ni.

V knjigi Spomini na Otona so tudi številne anekdote o Župančiču. Ko je šel pred poroko k spovedi, je rekel, da je prišel po spovedni listek, spovedal pa se ne bo. »Potem vam ne morem dati garancije za srečo,« mu je dejal duhovnik, pa mu je odgovoril, da ni prišel po garancijo, ampak samo po listek. Kot je zapisala Neva Brun, je bila njegova žena »izobražena, izredno živahna, dovzetna za vse lepo, razumela je moža in njegovo ustvarjanje, se veselila z njim vsakega priznanja, ki ga je doživljalo njegovo delo, zelo jo je bolelo, če je njegova poezija, zlasti v zadnjih letih, naletela včasih na nerazumevanje«.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 24. oktobra 2019

M. Bezek Jakše