DL: Predsednik Kučan in državljan Mihič

2.1.2020 | 15:30

Bivši predsednik države Milan Kučan in državljan Franc Mihič (foto: M. G.)

Bivši predsednik države Milan Kučan in državljan Franc Mihič (foto: M. G.)

Redek primer, ko je tako pomemben politik odgovoril navadnemu občanu ... Po tematskemu večeru z gosti v skednju Škrabčeve domačije v Hrovači sta se v sproščeno pomenkovanje zapletla nekdanji predsednik države Milan Kučan in Ribničan Franc Mihič, zagotovo v Sloveniji že vrsto let najplodnejši, intelektualno pronicljivi medijski soustvarjalec rubrike Pisma bralcev. Mimogrede, spomnimo se ga tudi, ko je leta 1991 gladovno stavkal, saj ni zaleglo opozorilo, da bo samopašni direktor v brezno pognal sicer dobro stoječe kočevsko podjetje Oprema.

Na njegove tehtne konstruktivne zapise se politiki – tudi če se vsebina dotika njih – praviloma zavijejo v molk, Kučan pa je, kot je dejal Mihič, izjema. Pred leti se je namreč spoštljivo v Dnevniku odzval s svojim pismom v Pismih bralcev na Mihičevo pismo, v katerem je podal svoje mnenje na njegov govor. Z Mihičevim odgovorom je bila s tem polemika zaključena. Sicer pa je slednji vzel pod drobnogled Kučanov govor tudi ob nedavni proslavi pri nekdanji partizanski bolnišnici sredi loškopotoških gozdov Ogenjci. »Ker se je državljanska vojna z osamosvojitvijo Republike Slovenije končala in ni več sovražnikov med različnimi državljani, smo lahko le nasprotniki, vsak s svojim mnenjem. Gotovo je pozitivno, kar je žal silno redko, da se bivši predsednik države s svojim mnenjem odzove v tisku na pismo navadnega državljana, kar je lahko vzgled marsikateremu aktualnemu politiku, saj je v službi ljudstva,« meni Mihič in poudarja, da je takšna politika oz. kultura pri nas skoraj odsotna, a je nujno potrebna, če hočemo ohraniti demokracijo in razvijati svojo državo.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 7. novembra 2019

M. Glavonjić

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (4)

6.1.2020+1     + (1)     – (0)     Oceni Franc Mihič 

Hvala Dolenjskemu listu in novinarju Milanu Glavonjiću

30.12.2020Oceni Franc Mihič 

NAŠ GLAVNI PROBLEM JE RAZDELJENOST IN SOVRAŽNOST »Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči in, če hočete tudi perspektivo.« To je bila ocena stanja v državi, katero je dr. Spomenka Hribar podala v intervjuju na tretjem program RTV Slovenija, decembra 2014. S to oceno se strinjam. Zabeležene imam tudi te njene izjave: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav. Čeprav si je komunistična partija upor ‘olastninila’ in prelomila obljubi o uvedbi demokracije in samoodločbi naroda, nasprotuje današnjemu demoniziranju partizanov. Komunisti so imeli svojo vlogo pri uporu proti okupatorju in se niso borili le za oblast. Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče. Sprava v narodu je mogoča le na takšnem temelju in ne na osnovi ideologij ali relativiziranja. Taka so zelo resna mnenja dr. Spomenke Hribar, ki jih ni za prezreti in katere spoštujem. »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik". Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu. »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Boris Pahor, pisatelj, tržaški Slovenec, 2017 »Zato se strinjam z izjavo nadškofa Zoreta, ko je 19. decembra letos dejal, da gre nekaterim predvsem za oblast in šele potem za ljudi. To dokazujejo že zadnji ukrepi, s katerimi je vlada poskrbela predvsem zase, ….., Z direktivo, brez dialoga z drugimi. Da, to ne more biti nič drugega, če spet ponovim nadškofove besede, kot posnemanje totalitarnosti bivšega, sicer že preživelega komunističnega režima… » S temi besedami zaključi dr. Spomenka Hribar intervju na Božični večer. zaključi Nikakor vendar ne moremo enačiti to stanje s stanjem l. 1941, ko je KP izkoristila razmere okupacije in je pod imenom OF pričela še z revolucijo oz. državljansko vojno, v kateri je zmagala in prevzela oblast. Partiji je šlo torej tako močno za oblast, da je sprožila bratomorno državljansko vojno in prevzela oblast. Torej je šlo ravno partiji najprej za to, da ima sama oblast in šele potem za te (druge) ljudi. Članstvo KP je bilo njena avantgarda Temeljno je seveda vprašanje, katera politična stranka ne rabi imeti oblasti, a trdi, da skrbi za ljudi. Ravno partiji je šlo za oblast, za njene interese, to je interese njene avantgarde, šele potem za interese drugih državljanov. Potrebno je torej priznanje državljanske vojne in njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel. Revolucija oz. državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Franc Mihič 26.12.2020

30.12.2020Oceni Franc Mihič 

Kdo je nevaren državi? • Delo (Slovenia)ONA • 17 Nov 2020 • FRANC MIHIČ, RIBNICA Premier Janez Janša da je nevaren, ko meni, da pravna država ne opravlja svoje vloge temelja države demokracije in ekonomije. Levica pa trdi, pravosodje dela dovolj dobro in je suvereno. G. Klemenčič je kot pravosodni minister že dejal, da če bo ostalo pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, bo prvi rekel: »Ne verjamem v pravno državo.« Jože P. Damjan, kandidat za mandatarja, meni, Janša je nevaren. Berem pa oceno stanja države: »Ostale so ruševine menedžerskega opustošenja podjetij pod krinko nacionalnega interesa in s politično podporo ohromljenih regulatorjev. Povsem je mrtev tožilski in sodni aparat. Zakaj tožilci ne opravljajo korektno svojega dela, zakaj se sodišča izogibajo odločanju in izrekanju sodb, ki bodo v skladu z zakonom in v skladu z razumno moralno presojo? Problem niso nizke nagrade, del krivde je skrit v mentaliteti in izkrivljeni profesiji zaposlenih v tožilstvu in sodstvu. To je posledica tega, da skorajda nihče od zaposlenih v pravosodju za malomarnost ali opustitev dejanj še ni nosil posledic. Krivda tiči tudi v inštitucijah, ki so izobrazile te kadre in izoblikovale to mentaliteto in to pravno profesijo. Ekonomska »akademija« ima svoj del odgovornosti, ker študentom ni vcepila občutka za poslovno etiko, enako mora tudi pravna »akademija« prevzeti svoj del odgovornosti za to, da ni ustvarila odgovornih pravnikov. V kakšnem duhu se izobražujejo študenti prava, kaže komentar Jožeta Mencingerja, ko je zasmehoval delo regulatorja trga, Urada za varstvo konkurence, ki da se spravlja nad preganjanje kartelov, pri čemer naj bi bila korist družbe od teh ukrepov regulatorja trga zanemarljiva. Kaj s tem sporoča nekdanji dolgoletni rektor ljubljanske univerze in profesor ekonomije na pravni fakulteti študentom prava in javnosti? Sporoča: »Spoštovanje prava in preganjanje kršiteljev se ne splačata. Zakaj morajo generacije študentov prava poslušati izkrivljeno ekonomijo, ki ni v kontekstu sodobnega evropskega prava? Kakšno mnenje si ob branju Mencingerjevega komentarja sploh lahko ustvarijo diplomanti pravne fakultete, ki naj bi se jutri zaposlili pri regulatorjih trga ali pri organih pregona kriminala ali ki naj bi stopili v tožilske in sodniške vrste? Če pri kartelnih dogovorih, če pri zlorabah dominantnega položaja ne gre za prekrške, vredne obsodbe, kaj je potem dovolj velik prekršek, da bi ga veljalo obsoditi?! Že desetletja traja relativizacija prava zaradi interesa lobijev in zaradi vpliva predhodnega nekaznovanja slabega dela pravosodja in slabo pripravljenih tožbenih in sodnih postopkov se ta država pogreza v to brezno korupcije in brezpravja. Razmislimo o tem, da bi odpustili vse tožilce in sodnike in jih nadomestili s tujimi, in ali ne bi naših študentov prava sistematično pošiljali študirat v tujino. Le tako bomo nekoč morda postali pravna država in s tem država vrednot in etike.« Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec so pred leti tako ocenili stanje. V tisku še berem: »Sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Delitev oblasti na tri veje omogoča delovanje ustavne demokracije. Ko se pojavi dvom o ustavnosti in zakonitosti dela katere izmed vej državne oblasti, ne le lahko, temveč morata ostali veji posredovati in sprožiti ustrezne mehanizme za uveljavljanje različnih načinov odgovornosti. Zakonodajni veji je omogočen nadzor nad ostalima izmed oblasti. 93. člen Ustave RS jasno določa, da »Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi.« Ustava torej pravi: »Državni zbor lahko odredi preiskavo.« Je to nevarno državi? https://www.pressreader.com/slovenia/ona/20201117 https://www.pressreader.com/slovenia/ona/20201117/page/1/textview https://www.pressreader.com/search?query=Franc%20Mihi%C4%8D&in=ALL&date=Anytime&hideSimilar=0&type=2&state=2

30.12.2020Oceni Franc Mihič 

Spodobna komunikacija je pot do uspeha! Imamo demokracijo v ustavi, a premalo v praksi, zato ni pričakovanih rezultatov potrebnih, da ohranimo doseženo blagostanje. Še vedno prav ne razumemo demokratičnega načina vladavine. Politične politične stranke tekmujejo, da dosežejo zmago, poenostavljeno rečeno, da premagajo političnega tekmeca in zmagovalec prevzame oblast. Žal mnogi, če ne vsi naši politiki, razumejo pot do zmage nad nasprotno stranko običajno tako, da za zmago zadošča, da z besedami dotolčejo njegov ugled, da izgubi zaupanje pri članih stranke in privržencih. Osramočen mora potem zapustiti politiko. Ta metoda političnega delovanja oz. tekmovanja, da uničuj nasprotnika, pa dobiš dobiš oblast, je pri nas, tudi zaradi modela volilnega sistema, žal aktualna in brutalna, čeravno legalna. Vsi privrženci stranke se žal zato osredotočijo na to, da čim bolj izničijo primernost kandidata za poslanca. To se dogaja tudi vsak dan, kar je v praksi zelo hudo. Stranke pa ne pomislijo, da privrženci stranke volijo stranko, tako in tako, saj so ji zvesti. Vodstva strank s tako metodo »tekmovanja« za oblast, dosegajo samo to, da je nizka udeležba na volitvah, zmagovalci so le relativni zmagovalci. Sledijo recimo kravje kupčije, da relativni zmagovalec pridobi partnerje za koalicijo, ta sestavi program in praviloma potem prevzame oblast. To pa je program oz. zmes kompromisov, dogovorov strank koalicije, ki jo pa volivci stranki niso potrdili na volitvah. Tako je volja ljudstva, prikazana pred volitvami, lahko zelo drugačna, kot je tista napisana po volitvah v programu koalicije. Strankam sedaj dejansko ni veliko mar za tegobe volivcev in so poslanske pisarne, ki jih plačuje proračun, zelo prazne in zato drage, če niso obiskane. Zavajanje je, da se stranke na volitvah borijo s programom, kjer so navedeni cilji in program stranke, ki naj bi bil povzetek problemov volivcev, kot ga vidi stranka. To naj naj bi bilo potem njen program in vodilo za njeno delo » v službi ljudstva«. Stranke žal tekmujejo za zmago na volitvah tako, da se bojujejo med seboj, skoraj samo tako, da predvsem kritizirajo in črnijo druga drugo, kar ni koristno, ne daje rezultatov, je celo škodljivo. Zaradi takega razumevanja demokracije, se ta izrodi in mnogim zameri, predvsem neopredeljenim, da se ti izogibljejo predvolilnih aktivnosti ali celo ne gredo volit. Mnogi neopredeljeni volivci, ki praviloma odločijo volitve, se pogosto nočejo vključiti v takšno tekmovanje strank. Raje izmaknejo neproduktivnemu medsebojnemu omalovaževanju tekmecev. Poenostavljano rečeno, odgovoren spodoben človek se izogiba družbi, ki je polna konfliktov, besednih pretepov, saj od tega ni veliko koristi, kar jih odvrača od demokracije;»zakaj bi se vključil v družbo, kjer se igralci in navijači kluba obdelujejo, pretepajo se in drug drugega ponižujejo. Niso jim pa mar volivci-gledalci, ki so plačali vstopnino za predstavo. Odgovorno bi bilo upoštevati pravilo, ki terja, da stranka išče nove volivce, predvsem neopredeljene in jim prijazno predstavi svojo ponudbo za njegov ideje in tegobe. Zato je zlato pravilo, da zmaguje tisti, ki zna povabiti volivce z spodobnimi besedami, da jim predstavi program stranke in stranko, pokaže veščine, prijavljenost za nudenje pomoči, to je, da se prikupi volivcu, da mu verjame. Samo stranke s tako odprtostjo do volivcev, ki se kaže v odnosu njihovih kandidatov do volivcev, so tiste, da lahko pridobijo nove volivce za program stranke. Le tako stranka lahko dosega kvalitetne uspehe in ugled, da pridobiva kadre, ki so primerni za javne funkcije. Stranka ni zrela, če meni, da se ugled potreben za delo in za uspeh na volitvah, le tako, da se nasprotnika ponižuje in se ga diskvalificira ter ga tako premaga. Bojevitost žal ne da samoumevno uspeha. Potreben je povsem drug pristop, kjer se spoštuje tekmeca z drugačnim mišljenjem, vljudnim odnosom, a odločnim in iskrenim pristopom, s znanjem, ki si ga pripravljen deliti z drugimi, saj le z vljudnostjo in empatijo iskrenostjo pridobiva simpatije sočloveka in tudi pridobiva volivce. Mineva čas, da je naš pravi politični aktivist ali kandidat tisti, ki zna prestrašiti volivce, da gredo na volitve, kako se pa potem v kabini ta volivec odloči, čemur sledi potem presenečenje v slabem volilnem rezultatu. Nespodobna komunikacija in premetenost nista popotnica za prijetnejšo družbo, temveč le spodobna komunikacija pridobi zaupanje sočloveka, tudi volivca, ki naj bi bil kralj v demokraciji. ​ Franc Mihič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava