DL: Avto Kočevje - Kočevski prevozniški ponos še živi, a drugje

14.12.2019 | 20:10

Ponosno pred sodobnim tovornjakom

Srečanja nekdanjih sodelavcev so bila prisrčna.

Anton Kunc

Dragica Česnik

Franc Kadiš

Zgodilo se je srečanje nekdanjih delavcev Avto Kočevja ob 70-letnici ustanovitve podjetja, ki je v najboljših časih kruh rezalo 450 družinam. Nekaterim so solze orosile obraz, danes pa zgodbo naprej pišejo novi lastniki.

Janez, grča stara, komaj sem te prepoznal. Ja, Drago, prijatelj moj, v teh letih si se kar pomladil. Franc, tole so utrinki s poti v Irak. Se spomniš, peljali smo neko železo. In dolgo v puščavi čakali na meji. Ja, tudi svoje delavnice smo imeli Peter, a ne. Seveda, jaz sem se v njih učil in bil v mehanični, potem pa sem šel v špedicijo, se pohvali Cveto. Pa še avtobusne prevoze smo opravljali. Miha, cesta proti Loškemu Potoku je bila takrat še makadamska, ko smo se dušili v prahu ob zamenjavi rezervnega kolesa, je Ferdo spomnil svojega sotrpina …

Pomenkovanja, spomini in objemi, tudi solze ob 70-letnici Avto Kočevja, podjetja, ki je bilo ne le na Kočevskem simbol »delovnih zmag«, so utrinki snidenja 160 »nekdanjih« ob tako častitljivem jubileju prejšnjo soboto v Ribnici. In velika zahvala snovalcem dogodka, pod katerega se podpisujeta tudi Dragica Česnik in Anica Kosten.

Tako kot vsa podjetja povojnega časa, je tudi Avto Kočevje šlo skozi sito organizacijskih sprememb in imen, pod katerimi je poslovalo. 50 let je imelo sedež v Kočevju in ime kraja je poneslo daleč v svet. Uspešna zgodba se je leta 2000 zaključila. Od tedaj se piše nova v lastništvu podjetja Eurocity oziroma družine Zakeršnik v občini Dravograd. Njen današnji direktor je Franc Kadiš.

Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1947 kot Gozdarsko-avtoprevozniško podjetje ob združitvi gozdnih gospodarstev Kočevja in Ribnice. Leta 1966 je postalo delovna organizacija s sedanjim imenom. Tovorni promet je bil v tistem času v rasti, zato se je med drugim pokazala potreba po mehaničnoservisni službi, ki je v delavnici zaposlovala 15 mož, z leti pa jih je bilo doma izšolanih in kvalificiranih petkrat več. Ob praznovanju 20-letnice je vodstvo sprejelo sklep o razširitvi poslovanja še na potniški promet, turizem in gostinstvo. Takoj zatem so kupili osem avtobusov, organizirali službo za turizem in zgradili motel na Jasnici.

Vse te stranske dejavnosti so bile po desetih letih ukinjene, saj niso prinesle želenih rezultatov in so le siromašile osnovno dejavnost. Vlaganje v nabavo novih tovornih vozil, tehnološka posodobitev z uvajanjem evropskih meril, nova mehanična delavnica in upravna stavba ter predstavništvo v Nemčiji in poslovalnice po vsej Jugoslaviji so prispevali k rasti podjetja in vrhuncu ob njegovi 40-letnici. Vozni park je takrat štel 178 tovornjakov in 90 prikolic s skupno nosilnostjo 3640 ton, zaposlenih je bilo 450 delavcev. 85 odstotkov prihodka je bilo ustvarjenega v mednarodnem prometu in le 15 v domačem.

A so se žal na višku poslovne uspešnosti, neposredno pred osamosvojitvijo, že pokazale resnejše težave. Prevozniška konkurenca doma in v tujini, pomanjkanje tujih prevozniških dovolilnic in vedno večja finančna in likvidnostna težava jugoslovanskega gospodarstva so zahtevali ukrepe. Pred vrati je bil neizogiben ukrep za zmanjševanje števila zaposlenih in prevozniških zmogljivosti. Kljub reorganizaciji in novim poslovnim načinom leta 1994, ko se je podjetje sicer izognilo stečaju, je bilo pet let pozneje na dlani, da se lahko zdravo jedro nekoč najbolj prepoznavne firme v Kočevju obdrži le z lastninjenjem. Postopek je bil izveden maja 2000, ko je Avto Kočevje s 60 sodobnimi tovornimi vozili in s 110 zaposlenimi prevzelo družinsko podjetje Eurocity iz Slovenj Gradca. Danes je v njem zaposlenih 41 oseb, od tega je 26 voznikov, preostali pa si kruh služijo v špediciji, skladiščih in pisarnah.

»Takega podjetja, kot je bilo Avto Kočevje, ni bilo v Jugoslaviji. Prava tovarišija, vsi zadovoljni, složni.« se spominja Anton Kunc.

»Vso delovno dobo, več kot 33 let, sem pustila v tem prečudovitemu kolektivu, ki je bil ne le zame na neki način velika razumevajoča družina. Spoštljivost drug do drugega, solidarnost, iskrenost, delovna vnema, pripadnost podjetju, družabna srečanja so imenovalci, ki so danes žal redkost v novodobnih podjetjih. To so vrednote, ki jih z veseljem in ponosno pripovedujem vnukom, enako sem danes slišala, da tudi nekdanji sodelavci svojim zanamcem,« pove Dragica Česnik.

»Ko so se začeli nekdanji zaposleni povezovati po družbenem omrežju, smo tudi mi v podjetju soglašali, da pristavimo svoj delež tako pomembnemu jubileju. Navsezadnje gre za ljudi, ki so jih razmere pripeljale, da niso več del tega kolektiva. Sicer je Avto Kočevje pod prvotno blagovno znamko, a z manj zaposlenimi kot nekdaj, dobro stoječe podjetje z novimi dejavnostmi in storitvami. Zato bi bilo škoda, da izgine z logističnega zemljevida,« pa pravi sedanji direktor Franc Kadiš.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 3. oktobra 2019

M. Glavonjić