DL: Portret tedna - Vesna Vidic Jeraj

12.12.2019 | 11:40

DL: Portret tedna - Vesna Vidic Jeraj

Osnovna šola Boštanj je prejela naziv najbolj kulturna šola leta 2019, ki ga podeljuje javni sklad za kulturne dejavnosti. V takih primerih sprejme lovoriko prvi človek ustanove, na nedavni podelitvi v Mokronogu je Osnovno šolo Boštanj zastopala ravnateljica Vesna Vidic Jeraj. Prvo glavo Osnovne šole Boštanj so takoj ob podelitvi omenjenega pohvalnega naslova tej ustanovi izbrali tudi za ime tedna na Valu 202. Vesna Vidic Jeraj je tako hočeš nočeš prejela veliko časti, ki pa je ni zaužila sama. »Veselje je, da te obdaja tako okolje. To je delovni kolektiv strokovnjakov, ki so sposobni in pripravljeni ustvarjati dobro šolo, posebej na kulturnem področju. Tu so učenci, ki so pripravljeni sodelovati s šolo. In tu so tudi starši, ki imajo razumevanje za šolsko ustvarjalnost in ki so pripravljeni otroke pripeljati v šolo tudi zunaj pouka,« pravi Vidic Jerajeva.

Dosežek, za kar so podeljevalci naslova najbolj kulturna šola prepoznali niz dejavnosti Osnovne šole Boštanj, po ravnateljičinih besedah ni plod enoletnega dela, temveč odraža dolgotrajen in predan trud. »Kjer se srečajo volja, posluh in srčnost, uspeh ne izostane,« pravi ravnateljica. Mogoče so to za kom ponovljene besede, a držijo tudi v boštanjskem primeru.

Vse šole organizirajo številne dejavnosti, v boštanjski s trenutno 236 učenci so v spektru krožkarske ustvarjalnosti med drugim lutkovna skupina Vrtavke, otroški in mladinski pevski zbor, gledališka skupina, plesna skupina, pravljični krožek in likovne delavnice. Pri tem so lutkarji dobili zlato priznanje na državnem srečanju lutkovnih skupin v Dolenjskih Toplicah, otroški pevski zbor je na semiškem tekmovanju osvojil zlato priznanje in posebno priznanje za najboljšo izvedbo sodobne zborovske skladbe. Ker šola z likovno ustvarjalnostjo želi doseči več, organizira ob sodelovanju nekaterih znanih sevniških likovnikov otroške likovne kolonije Otroške razglednice na gradu Sevnica, kamor povabi vse šole iz sevniške občine. Zgodovina človeštva je zapisana zgodovina. To želi na svojem primeru ponavljati tudi Osnovna šola Boštanj s tem, ko izdaja šolsko glasilo in je v knjižni vezavi izdala rokopise razmišljanj učencev o šoli in šolanju pod skupnim naslovom Naše ogledalo. »Organiziramo številne kulturne prireditve v šoli, kraju in drugod v občini za organizacije in društva,« z veseljem pravi Vesna Vidic Jeraj.

Ravnateljica, v vlogi katere živi in doživlja vse omenjeno, je skoraj trinajst let, pred tem je bila pomočnica ravnateljice, potem ko je na šoli začela kot učiteljica razrednega pouka. Vse se je očitno začelo že v njenem zgodnjem otroštvu, ko si je od svojih prvih iger želela postati učiteljica. »Ni mi žal, saj sem v tem poklicu našla uresničitev vseh svojih želja in predstav o učitelju,« pravi.

Učiteljski poklic je danes težji, kot je bil včasih. To pomeni, da ga je težje opravljati, in ne tega, da poklicu družba priznava večjo težo. »Ampak učitelj, ki strokovno in predano opravlja svoje delo in ima empatijo do otrok, je bil in bo vedno spoštovan in bo imel avtoriteto. Nekaj učitelju da sistem, v veliki meri pa si mora učitelj sam ustvariti svoje mesto v šoli in družbi,« pravi ravnateljica, po srcu še vedno učiteljica, ki najbrž najde nekaj osebnega starševskega zadoščenja – ima sina in hčerko – v tem, da se njena učiteljska pot nadaljuje pri hčerki.

Ker izzive poklica sprejema malodane kot darilo, ji šola predstavlja predvsem zelo dinamično delovno okolje, mogoče razgibano včasih celo preveč in z veliko decibeli. »Radovedni učenci, vedno novi in novi izzivi, to je tudi čar učiteljskega poklica, prednost pred umirjenim in rutinskim delom v pisarni,« pravi in je z razlago dovolj prepričljiva o svoji predanosti tistemu, kar se je po njenem osnovnem šolanju v Sevnici začelo z uspešnim izobraževanjem na I. gimnaziji v Celju, znani tudi pod imenom Kajuhova, ter potem še na Pedagoški akademiji Maribor in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Učiteljica, čeprav prežeta s svojim iskrenim sožitjem s poklicem, sme imeti tudi prosti čas, ali rečeno bolje, čas za družino in zase. »Pet vnukov je na prvem mestu v mojem prostem času. Če ostane kaj tega časa, je za sprehode in rože, s tem, da so med sprehodi na prvem mestu tisti ob morju,« pravi.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 3. oktobra 2019

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava