Ljudje ob Kolpi: Evgen Lovšin

12.12.2019 | 11:00

Ljudje ob Kolpi: Evgen Lovšin
Vila prostozidarja Evgena Lovšina

Vila prostozidarja Evgena Lovšina

Evgen Lovšin se je; tako kot njegov daljni sorodnik Oton Župančič, rodil na Vinici leta 1895. leta, ko je tudi začel izhajati Planinski vestnik, v katerem je pozneje več desetletij objavljal prispevke: prvega je objavil 1937 in vanj pisal vse do svojih zadnjih dni.

Evgen Lovšin, ekonomist, predavatelj, pisatelj

Rojen 27. septembra 1895 na Vinici, umrl 8. decembra 1987 v Ljubljani

» ... mi še vedno več načrtov roji po glavi, kakor jih je spričo neogibnih naravnih zakonov moč uresničiti …«, Evgen Lovšin ob svoji 80-letnici na seji uredniškega odbora Planinskega vestnika.

V gimnaziji, ki jo obiskuje v Ljubljani, se pridruži skupini, ki ustanovi dijaško revolucionarno pro-jugoslovansko gibanje Preporod in mu v letih 1912-1914 predseduje. Avstrijske oblasti ga zaradi tega tik pred maturo izključijo iz šole in zapro za 6 mesecev. Pozneje je prav zaradi te politične nekorektnosti tudi kazensko poslan na Soško fronto, kjer je tudi ranjen. Kljub temu nadaljuje študij in leta 1920 diplomira na Visoki šoli za svetovno trgovino na Dunaju. V tem času je tudi vključen v Sokolsko zvezo in je uspešen atlet, predvsem na drogu. Leta 1924 se uvrsti v rezervno sestavo Jugoslovanske olimpijske reprezentance, a Pariza ne obišče. Pred drugo svetovno vojno dela v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Delal je v Jadranski banki in Pokojninskem zavodu za nameščence, kjer je bil namestnik direktorja. V tej funkciji tudi izda priporočilo za arhitekta Vladimirja Šubica, ki izdela načrt za takrat najvišjo zgradbo v srednji Evropi – Ljubljanski nebotičnik. V zahvalo za posel mu arhitekt izdela Vilo Lovšin (v Rožni dolini), ki je zgrajena istega leta kot nebotičnik – 1932 in je zaradi izjemnih rešitev razglašena za kulturni spomenik. Njemu zelo ljubo, prestižno vilo ob ločitvi izgubi, a po smrti prve žene del hiše odkupi od naslednikov in se v njo ponovno vseli.

Kot res velik ljubitelj gora je tudi koproducent celovečernega igranega filma »Triglavske strmine«, ki ga finančno podpre z vložkom 50.000 din in doživi premiero leta 1932. Kot član banovinskega sveta je bil eden od najzaslužnejših pobudnikov in uresničevalcev za izgradnjo Narodne univerzitetne knjižnice (NUK), kar sta mu v zahvalah priznala tudi takratna univerzitetna rektorja dr. Slavič in dr. Ramovš (1934).

Od leta 1945 je delegat ministrstva za industrijo pri Trboveljski premogokopni družbi, 1949 pa se zaposli na Inštitutu za ekonomiko in organizacijo podjetij, sočasno je tudi predavatelj na Ekonomski fakulteti Ljubljana do leta 1965.

Ves čas je tudi aktiven planinec in pisec različnih knjig in člankov, predvsem o planinstvu (V Triglavu in njegovi soseščini, Gorski vodniki v Julijskih Alpah; Triglav, gora in simbol, Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah, …), napiše tudi knjigo o sorodniku, pesniku (Rod in mladost Otona Župančiča,) ter članek za Planinski vestnik »Oton Župančič in narava, posebej njen gorski svet«.

Zanimivo je tudi, da ga pisci življenjepisov opisujejo kot prostozidarja.

Boris Grabrijan, KP Kolpa

Galerija

_zzzzzlovsin (1)
_zzzzzlovsin (2)
_zzzzzlovsin (3)
_zzzzzlovsin (4)
_zzzzzlovsin (5)
_zzzzzlovsin (6)
_zzzzzlovsin (7)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava