DL: V službi so bolečine kar izginile

9.12.2019 | 14:00

Lendita Krasniqi (levo) in Suzana Zupančič sta skozi program socialne aktivacije dobili zagon, s katerim sta v svoji življenji vnesli pozitivne spremembe. (Foto: B. B.)

Lendita Krasniqi (levo) in Suzana Zupančič sta skozi program socialne aktivacije dobili zagon, s katerim sta v svoji življenji vnesli pozitivne spremembe. (Foto: B. B.)

Barbara Ozimek (Foto: B. B.)

Barbara Ozimek (Foto: B. B.)

»Delo mi zelo koristi. Ko sem bila doma, sta me bolela glava in križ. Ves čas sem bila pod stresom in razmišljala sem samo o problemih. Zdaj me nič več ne boli,« pripoveduje Lendita Krasniqi, ki je v Slovenijo s Kosova prišla leta 2006. Pred tremi meseci se je za polovični delovni čas zaposlila pri enem od novomeških čistilnih servisov, in čeprav je po finančni plati približno na istem kot prej, ko je dobivala socialno pomoč, se zdaj počuti neprimerno bolje.

Lendita je ena od 48 dolgotrajno brezposelnih in težje zaposljivih oseb, ki so se v preteklih dveh letih udeležili programa socialne aktivacije, ki ga je ob podpori ministrstva za delo, družino in socialne zadeve izvajal novomeški Rdeči križ. »Rezultati so zelo spodbudni. Od 48 vključenih oseb jih je program uspešno zaključilo 32, od tega beležimo osemnajst pozitivnih izhodov. To pomeni, da se je dvanajst oseb zaposlilo, ena opravlja maturo, dve sta pridobili nacionalno poklicno kvalifikacijo, ena se je vključila v nadaljnje šolanje, ena se je prijavila na zavod za zaposlovanje in bo aktivno iskala zaposlitev, ena pa je uspešna v programu za odvajanje od alkohola, ki ga bo zaključila prihodnje leto,« našteva sekretarka novomeškega območnega združenja Rdečega križa Barbara Ozimek.

Udeleženci vsakega od dveh 11-mesečnih programov so se usposabljali na področjih računalništva, slovenskega jezika, šivanja, podjetništva, kulinarike in še česa. Veliko pozornosti so namenili razvijanju zdravega življenjskega sloga, obiskali so številna večja in manjša podjetja, nekateri so hodili pomagat v Reciklarno, predvsem pa so ves čas spoznavali sebe in drug drugega. »Skozi vse te aktivnosti so udeleženci napredovali tudi osebnostno. V skupini so širili nabor pozitivnih socialnih izkušenj, se tako opolnomočili ter pridobili potrebno samozavest in izkušnje za vstop na trg dela,« pripoveduje Ozimkova.

Krasniqijeva se je v program vključila predvsem zaradi želje, da bi se bolje naučila slovenskega jezika. Vrsto let je namreč živela le v krogu moževe družine, kjer priložnosti za učenje jezika praktično ni imela. Po 11 mesecih sodelovanja v programu je njena slovenščina zelo napredovala, kar mami treh otrok, od katerih se je eden rodil z Downovim sindromom, zelo veliko pomeni. Naslednji cilj je vozniški izpit. »Mož dela v gradbeništvu, ima dobro službo in bi raje videl, da sem doma, a neodvisnost mi veliko pomeni,« pripoveduje.

Sodelovanje v programu je vneslo pozitivne spremembe tudi v življenje Suzane Zupančič, gimnazijske maturantke iz Novega mesta, ki jo je k sodelovanju v programu povabil zavod za zaposlovanje. »Bili smo kulturno in generacijsko zelo pisana skupina. Veliko smo se pogovarjali in ugotavljali, ali bi v življenju počeli še kaj drugega kot to, kar smo počeli dotlej. Predvsem pa smo morali biti ves čas aktivni in si privzgojiti določene rutine,« pripoveduje. Tudi sama je v času trajanja programa našla zaposlitev, in sicer v dnevnem centru, ki ga v romskem naselju Brezje vodi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD). Služba je sicer prek javnih del in zgolj za eno leto, a tudi to je bolje kot nič, sploh ker ji delo ustreza, saj je pred časom že sodelovala v programu socializacije Romov na osnovni šoli v Škocjanu.

Spodbujeni z uspešnimi zgodbami so se na novomeškem Rdečem križu odločili, da program nadaljujejo, zato so skupaj z DRPD in ZIK Črnomelj pripravili njegovo nadaljevanje. DRPD se bo ukvarjal z aktivacijo tujk, ZIK bo skušal aktivirati romske ženske, novomeški Rdeči križ pa vse druge skupine. Odločbe o odobritvi programov so partnerji prejeli pred dnevi, programe pa bodo izvajali v prihodnjih dveh letih.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 3. oktobra 2019

Boris Blaić

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava