DL: Pri Zali Hrastar - Dobra dela rojevajo bogate sadove

8.12.2019 | 18:40

Zala (na fotografiji so še oče Marko, mama Janja in sestrica Lucija) ima v šoli najraje likovni pouk, a ima zaradi terapij zadnje čase le malo časa za svoj hobi. (Foto: B. B.)

) Zala se na berglah dobro znajde in je samostojnejša kot kadar koli. (Foto: B. B.)

Trdo delo v telovadnici daje lepe rezultate. (Družinski arhiv)

Zala in dr. Park (družinski arhiv)

Na operacijo v ZDA je Zalo spremljala tudi sestrica Lucija. (Družinski arhiv)

Ko smo v Sloveniji zbrali rekorden znesek za zdravljenje malega Krisa, se velja spomniti, da ima dobrodelnost pri nas močne korenine in da smo na podoben način pomagali že številnim. Na primer Zali Hrastar iz Poljan pri Mirni Peči, za katero smo na Dolenjskem pred leti zbrali 29.000 evrov, s katerimi si njena družina lahko privošči drage fizioterapije, ki deklici pomagajo na njeni poti v bolj samostojno in kakovostno življenje.

Zala se je rodila deset tednov prezgodaj. Takrat je utrpela dihalno stisko in možganske krvavitve, zaradi česar so se kmalu začeli kazati prvi znaki cerebralne paralize. Bolezen je napredovala in hitro prešla v hudo obliko, a požrtvovalnosti njenih staršev, trdemu delu na vseh mogočih fizioterapijah in pomoči dobrih ljudi – prvo dobrodelno akcijo je zanjo že leta 2012 organiziral mirnopeški kolesar Blaž Jarc – gre zahvala, da je za deklico ves čas ostajalo upanje.

Po operaciji, ki jo je leta 2014 v Srbiji izvedel tim ruskih zdravnikov, se je začel kazati prvi napredek. Zala se je takrat lahko postavila na noge in s pomočjo hodulje naredila tudi nekaj negotovih korakov. To je družini dalo nov zagon, in po dobrem letu dodatnih terapij pri Metki Poljšak na Velikem Kamnu je Zala napredovala toliko, da je postala primerna kandidatka za operacijo hrbtenjače, s katero bi ji ugledni ameriški nevrokirurg T. S. Park prekinil nepravilen vzorec pošiljanja signalov iz možganov v mišice. Ker je bilo jasno, da še tako uspešna operacija brez dobre (in drage) rehabilitacije ne bo dala pravih rezultatov, je Vladka Vidic iz Malenske vasi leta 2015 organizirala novo dobrodelno akcijo (zbiranje zamaškov in dobrodelni koncert), v katero so se poleg množice posameznikov vključila tudi nekatera podjetja, in poleti 2016 je Zala polna upanja odpotovala na operacijo v ameriški St. Louis.

VSE Z NIČLE

V tamkajšnji otroški bolnišnici so ji prerezali živce hrbtenjače, ki so povzročali močno zakrčenost telesa, in takrat je lahko svoje telo prvič začutila tako, kot ga občutimo drugi. To je bilo dramatično doživetje. »Ničesar nisem čutila, le zavrtelo se mi je in tema mi je padla na oči. Nisem vedela, ali bom padla skupaj ali ne. Sprva je bilo zelo zoprno, niti sedeti nisem mogla, potem pa je šlo počasi na bolje,« se prvega sedenja tri dni po operaciji spominja Zala. »Pripravljali so nas na ta trenutek, a ko sem jo videla, kako se je le nemočno sesedla, so mi šle solze na oči. Težko je bilo verjeti, da bo šlo kdaj na bolje,« dodaja njena mamica Janja, ki jo je skupaj s sestrico Lucijo in spremljevalko iz šole spremljala v Ameriko.

Po letih, ki jih je Zala preživela v vozičku in skoraj brez nadzora nad nogami, njene mišice in živčevje na nove naloge preprosto niso bili pripravljeni. Vse je morala začeti graditi z ničle, in tu so ključno vlogo odigrale fizioterapije, ki so sledile.

Tri tedne po operaciji na hrbtenjači je Zala v ZDA prestala še eno operacijo, s katero ji je ortoped sprostil mišice pod kolenom, dva tedna pozneje pa se je že vrnila v Slovenijo. Bilo je 29. avgusta 2016, nekaj dni pred vstopom v 5. razred.

KRIZNO LETO

Za Zalo se je takrat začelo izjemno naporno obdobje. Dvakrat je za en mesec odšla v rehabilitacijski inštitut Soča, naporna vadba in šolske obveznosti pa so kmalu začele terjati svoj davek. Imunski sistem se ji je podrl, za nameček pa so se pojavile še težave s ščitnico, kar za deklico njene starosti – avgusta letos je dopolnila 14 let – sicer ni neobičajno, a v njenem primeru je to pomenilo, da prvo leto po operaciji fizioterapij skoraj ni mogla izvajati in da pričakovanega napredka ni bilo od nikoder. »Kar v strahu smo bili in prišli so trenutki, ko res nismo vedeli, kaj bo,« pripovedujejo Zalini starši.

»Mene ni bilo strah. Res ni bilo lahko, tako hudo pa tudi ne,« vskoči Zala. In res, pred kakima dvema letoma so se stvari končno začele premikati na bolje. Fizioterapije so stekle po začrtanem programu in v zadnjem letu se lahko Zala pohvali z velikim napredkom. Zdaj lahko hodi s pomočjo bergel, celo gor in dol po stopnicah, močno se ji je izboljšalo ravnotežje, tako da si lahko sama odpira vrata in stoje pije ob pultu. V šoli – obiskuje 8. razred OŠ Toneta Pavčka v Mirni Peči – sicer še vedno uporablja voziček, saj se učenci veliko selijo iz razreda v razred, kar bi ji na berglah vzelo preveč časa, sicer pa je neprimerno bolj samostojna kot nekoč.

TRDO DELO

»Ko greva na fizioterapije, voziček pustiva v avtu in tistih nekaj sto metrov prehodi peš. To ni noben problem. Tudi po hiši in okrog nje gre sama,« ponosno pripoveduje oče Marko. »Zdaj midva trpiva bolj kot Zala, saj naju je strah, da ne bi pretiravala in se kje poškodovala. Jezi se na naju in pravi, da ni dojenček,« z nasmeškom doda mama.

Tudi Zala pove, da se je njeno stanje v zadnjem času zelo popravilo. »Bolj samostojna sem, veliko stvari lahko naredim sama in ne potrebujem več pomoči za vsako malenkost. Tudi če se razjezim, grem v svojo sobo in zaprem vrata,« pripoveduje najstnica, ki bi se po končani osnovni šoli rada vpisala na gimnazijo in pozneje tudi fakulteto.

Usklajevanje šole in fizioterapij ji še vedno vzame veliko časa. Dvakrat na teden jo oče odpelje v Ljubljano, kjer pod vodstvom profesorja športne vzgoje Igorja Cesarja izvaja vaje za krepitev mišic in pravilno držo. Poleg tega gre enkrat na teden v Krško na nevrofizioterapijo k Metki Poljšak, med počitnicami pa pri njej izvaja tudi večdnevne sklope, t. i. suite terapije, s katerimi je že pred operacijo dosegla velike uspehe.

»Najbolj naporno je pri Igorju, ki pa je zelo dober motivator in ura hitro mine, čeprav sem na koncu čisto uničena. Spomnim se, da dan po prvi vadbi pri njem v šoli nisem mogla premakniti niti stola, tako so me bolele roke,« pripoveduje Zala. Pri Metki je običajno bolj prijetno. Z njo dela že sedem let in nekako je postala že članica družine. Kadar vidi, da ni v dobrem stanju, jo pocrklja tudi s kako masažo.

»Ko spremljamo akcijo, ki zdaj poteka za malega Krisa, podoživljamo trenutke, ko smo bili tudi mi v podobnem položaju. Ne gre le za finančno pomoč, ki nam je zelo pomagala in nam bo tudi v prihodnjih letih, izjemno pomemben je tudi občutek, da v stiski nismo ostali sami,« pripoveduje mamica Janja. »Za vse to smo vsem, ki so nam priskočili na pomoč, neizmerno hvaležni,« dodaja oče Marko.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 3. oktobra 2019

Boris Blaić