DL: Konstrukt ali izsiljevanje? Delovali so mu kot mafija

7.12.2019 | 16:00

Sašo Dujmović (v sredini), Dragan Miladinović (levo) in Dean Ratkić se morajo zagovarjati zaradi obtožb o izsiljevanju. (Foto: B. B.)

Friziranje avtomobila se je končalo z odprtimi računi, nato pa so se vmešali še »fantje« – Dujmović najprej ponudil pomoč, pozneje pa se je obrnil proti Ivančiču ... Kar devet let je trajalo, da so zaradi očitkov o izsiljevanju na zatožno klop novomeškega okrožnega sodišča sedli Novomeščan Saša Dujmović ter Ljubljančana Dragan Miladinović in Dean Ratkić, ki jim tožilstvo očita, da so od novomeškega avtomehanika Ervina Ivančiča avgusta 2010 z grožnjami in ustrahovanjem izsilili 2.000 evrov in 1.400 kun.

Zgodba se je začela kako leto ali dve pred tem, ko je Ljubljančan Ratkić pri Ivančiču začel »frizirati« svojo hondo civic. Nadgradnja je vsebovala vgradnjo turbopolnilnika, predelavo izpušnega sistema in druge zadeve, vse z namenom povečanja zmogljivosti avtomobila. To je trajalo več mesecev, mogoče celo več kot leto, Ratkić pa je za nadgradnje plačeval sproti. Kot je povedal na sodišču, je za vse skupaj v obdobju kakega leta plačal okoli 5.000 evrov.

Nekaj časa je bilo vse v redu, potem pa se je začelo zapletati, saj se je avtomobil začel kvariti. Med drugim je počil cilinder bloka motorja, avtomobil je začel občasno kuhati in podobno. Ratkić in Ivančič se nikakor nista mogla dogovoriti, kdo naj nosi stroške popravil, njuni pogovori so postajali vse bolj ostri, in kot je v predstavitvi obtožnice povedala okrožna državna tožilka Vesna Fink, je v začetku avgusta 2010 Ratkić Ivančiču po telefonu dejal, da bo s kolegi prišel v Novo mesto, kjer bodo uredili zadevo, kar je ta razumel kot resno grožnjo. Zaradi tega se je obrnil na znanca Saša Dujmovića; ta je še isti dan po telefonu poklical Ratkića. »Rekel mi je, da naj se ne zajebavam, da naj zadevo pustim pri miru. Potem pa se je to obrnilo priti Ervinu,« je pred tričlanskim sodnim senatom, ki mu predseduje sodnik Boštjan Kovič, pripovedoval Ratkić.

Po telefonskem pogovoru naj bi Dujmović Ivančiču povedal, da fante iz Ljubljane pozna, da se »tipi že zbirajo« in da z njim ni šale, saj so del »ljubljanske naveze«. Ivančiču je rekel, da bi bilo najbolje, da se nekako dogovori z njimi, da je to edini način, da se stvari uredijo. »Predstavljeno mi je bilo, da odkupim nadgradnjo nazaj in zanjo plačam 4.000 evrov, avtomobil pa povrnem v prvotno stanje. S tem sem se strinjal,« je na sodišču pripovedoval Ivančič.

Dan pozneje, 10. avgusta 2010, je bilo, sta se do njegove delavnice pripeljala dva avtomobila, iz katerih so izstopili Sašo Dujmović, Dean Ratkić, njegov bratranec Dragan Miladinović in še ena oseba. Dogovor, kakršen je bil sprva predstavljen Ivančiču, je takrat dobil precej drugačno podobo. Od Ivančiča so namreč zahtevali denar, 4.000 evrov, in še popravilo avtomobila, o odkupu nadgradnje pa ni bilo več govora. »Takrat sem videl, da se zadeve odvijajo v napačno smer,« je povedal Ivančič. Čeprav nerad, je obiskovalcem v ovojnici izročil 2.000 evrov, preostanek pa bi moral plačati v 14 dneh, pri čemer naj bi Miladinović od njega zahteval še dodatnih 500 evrov za svojo pot v Novo mesto.

Ivančič, ki je sicer poudaril, da se v celotni zgodbi ne počuti oškodovanca, je tak zasuk skušal predstaviti kot nesporazum med Dujmovićem in fanti, s katerimi se je ta pogovarjal, saj, kot je dejal, »Dujmović o avtomobilih nima pojma.« Prav tako je bil glede na izjave, ki jih je dal v preiskavi, na sodišču nekoliko manj obremenilen do obtoženih, sploh do Ratkića, za katerega je izrecno izjavil, da ni kriv. Na vprašanje tožilke, ali se Dujmovića boji, je odgovoril, da po vseh letih, ki so minila od dogodkov, strahu ne občuti več. Takrat pa je bil močno prestrašen, saj je po teh dogodkih delavnico opremil z nadzornimi kamerami.

Kakor koli, tri dni po tistem, ko je Ivančič v delavnici izročil 2.000 evrov, ga je klical Dujmović, češ, da naj mu vrne 500 evrov, ki jih je moral založiti pri Miladinoviću, da ga je lahko pomiril. Nekaj dni pozneje ga je obiskal v delavnici, 16. avgusta pa še v lokalu bencinskega servisa na Levičnikovi cesti, kjer mu je po besedah tožilke znova zažugal, da naj mu vrne 500 evrov. Ivančič mu je takrat dejal, da ima pri sebi le hrvaške kune, in te mu je pozneje tudi izročil.

Na sodišču je Ivančič dejal, da ne ve, zakaj je Dujmoviću izročil ta denar, si je pa prej zapisal serijske številke bankovcev. Kot je dejal, je to najbrž storil na sugestijo policije, ki se je malo pred tem vmešala v primer, saj jih je o sumu izsiljevanja obvestil njegov oče. »Po obisku v delavnici sem bil prestrašen. Nisem vedel, kaj je prav in kaj ne. Očetu sem povedal, kaj se je zgodilo, da so v igri neki nerazumni zneski in da mi vse skupaj deluje kot neka združba, mafija. Če ne bi o tem povedal očetu, bi se mogoče vse končalo tako, kot si je nekdo zamislil,« je na vprašanje tožilke, zakaj ni sam klical policije, povedal Ivančič.

Dujmović in Miladinović, ki na vprašanja nista želela odgovarjati, sta podala le kratki izjavi. Miladinović je dejal, da je zgodba izmišljena in da Ivančiča ni nikoli videl, Dujmović pa, da gre za konstrukt dveh pokvarjenih kriminalistov, zaradi česar naj bi mu policisti tudi nezakonito odvzeli prostost in opravili nezakonito hišno preiskavo.

Dujmović in Miladinović sicer nista kdor koli. Med drugim je proti njima in še deseterici soobtoženih pred leti potekal odmeven primer zaradi obtožb o trgovanju s heroinom in z večjimi količinami kokaina. Dujmović in Miladinović sta bila na Okrožnem sodišču v Ljubljani oproščena, a je višje sodišče sodbo letos razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 26. septembra 2019

B. B.