DL: Portret tedna - Vinko Bobič

3.12.2019 | 11:50

DL: Portret tedna - Vinko Bobič

Ga ni med nami, ki ne bi vsaj kdaj pa kdaj potarnal, kako nima časa za to ali ono, kar bi rad počel v življenju. Ampak ob poslušanju, s čim vse se ukvarja Vinko Bobič s Sel, vasice blizu Bele Cerkve v šmarješki občini, je jasno, da si je za marsikaj mogoče najti čas, če sta veselje in volja.

Vinko je vseskozi družbeno dejaven – še prej v Krajevni skupnosti Bela Cerkev, ko je bil vedno zraven, ko so še s samoprispevkom delali vodovod, telefonijo itn. in je hodil po hišah nagovarjat ljudi, da naj se odločajo za napredek, in zdaj v novoustanovljeni občini Šmarješke Toplice. Dela za dobrobit skupnosti, je pa tudi član veliko društev, a ne le na papirju kot mnogi. In povrh vsega je še upokojenec, za katere je znano, da nikoli nimajo časa …

Zato ne čudi, da je ob letošnjem občinskem prazniku prejel priznanje, ki mu – čeprav je skromen – veliko pomeni. Njegovo delo upravičeno ni ostalo neopaženo, ljudje ga cenijo.

Med vidnejšimi dobrimi lastnostmi Vinka, ki je bil najprej zaposlen pri novomeškem Pionirju, nato v trgovskem podjetju Hmeljnik, upokojitev pa je pred petimi leti dočakal kot serviser Pivovarne Union po terenu na dolenjskem koncu, je gotovo pridnost. To so mu privzgojili starši.

Bil je najmlajši izmed osmih otrok v kmečki družini in kot mlad mož je prevzel kmetijo. Z ženo Olgo, izvrstno kuharico, ki je danes s svojimi dobrotami nepogrešljiva v Društvu podeželskih žena in deklet Bela Cerkev, sta vestno skrbela za dom, gradila gospodarska poslopja in tudi hišo, vzorno obdelovala živinorejsko kmetijo z vinogradom ter si ustvarila družino. Imata tri otroke: Boštjana, Janeza in Matejo; danes, po 43 letih skupnega življenja, ju razveseljuje že sedem vnukov. Najlepše je, ko se zberejo vsi doma, pravita.

Družino gotovo povezuje ljubezen do gasilstva, za katero je Vinko navdušil svoj rod. V belocerkovškem društvu, v katerem je zdaj član upravnega odbora, je vrsto let. Bil je zraven, ko so delali gasilski dom, nabavljali opremo in avtomobile, pridno se je tudi izobraževal in opravljal tečaje, tako da je danes podčastnik in častnik nižje stopnje. Zelo rad se udeležuje gasilskih tekmovanj, seveda zdaj v veteranski gasilski ekipi, že deset let pa je tudi trener veterank – med njimi je tudi njegova žena Olga, ki v smehu pove, da je kar strog »učitelj«. A očitno dela dobro. »Njegove« veteranke se izvrstno uvrščajo ne le na regijskih, ampak tudi na državnih tekmovanjih in so bile že dvakrat državne prvakinje. A brez vaje ni nič, in ker imajo Bobičevi lepo in prostorno dvorišče, veteranke in tudi veterani pridejo dvakrat tedensko vadit kar k njim.

Čeprav je v PGD Bela Cerkev veliko mladih in usposobljenih gasilcev, pa je ob tuljenju sirene Vinko še vedno prvi v akciji za pomoč, tudi če se to zgodi sredi noči. Če je treba, gre pomagat na teren, zlasti dopoldne, ko so drugi v službah, sicer pa ob intervenciji za gasilci, ki hitro oddrvijo z avtomobili, vse pospravi in zaklene gasilski dom. Tudi za to mora nekdo poskrbeti in v društvu so veseli, da ga imajo.

Posebna Vinkova ljubezen je glasba. Pel je vedno rad, tudi v škocjanskem pevskem zboru nekaj let, a pred desetimi leti, ko je Branko Ambrožič nagovarjal domačine za igranje v obujenem Društvu godba na pihala Šmarješke Toplice, se je navdušil še nad trobento. Čeprav Vinko ni znal brati not in je trobenta nedvomno zahtevno glasbilo, je z vso vnemo vztrajal in se učil. Vesel je, da je skupaj z godbo napredoval tudi sam, pa tudi, da so glasbeniki postali prava prijateljska druščina, »ki se ima fajn – če sem zvečer še tako utrujen od vsega dela, grem na vaje,« pove. Pri prisotnosti na vajah in nastopih je lahko vzor mladim.

Vinko, ki je član upokojenskega društva, je nepogrešljiv še pri vinogradnikih. Bil je med ustanovitelji škocjanskega vinogradniškega društva, ko so v domačem kraju ustanavljali svoje, pa seveda ni manjkal. V družinskem vinogradu na Vinjem vrhu sta z ženo že davno nazaj posekala šmarnico in zasadila druge sorte za cviček, tako da danes pridelujeta izvrstnega dolenjskega posebneža in tudi modro frankinjo – o tem priča nemalo priznanj, ki jih dobivata na raznih tekmovanjih.

Z našim portretirancem je prijetno klepetati o čemer koli, saj je zelo razgledan, z zanimanjem spremlja družbeno in politično dogajanje doma in po svetu, kot dolgoletni naročnik Dolenjskega lista pa komaj čaka tudi svojega »četrtkovega prijatelja«, čeprav ga že prej redno prebira tudi na spletu.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 26. septembra 2019

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava