DL: Zgodba o metličanu? Vržena rokavica vinarjem

1.12.2019 | 19:10

Anton Omerzel

Anton Omerzel iz Gradca v Beli krajini se zadnjih nekaj let predvsem iz radovednosti bolj temeljito ukvarja s preučevanjem preteklosti metliških vin. Tako je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je izšel leta 1993, pod geslom metličan zasledil obrazložitev, da gre za vino iz okolice Metlike. Najprej je pomislil, da je metličan sopomenka za metliško črnino, saj ni vedel, ali gre za rdeče ali mogoče belo vino.

A leta 2012 je v strokovnem priročniku Trsni izbor in vinski tipi za Dravsko banovino, ki je izšel leta 1935, zasledil, da gre za metliško belo vino. Izsledki so bili zanj tako zanimivi, da je lansko jesen izdal knjižico z naslovom Resnica o nekdaj slavnem metliškem vinu in še o eni belokranjski vinski zmoti. Pri prvem je imel v mislih metličana, pri drugem pa metliško črnino. A če je mogoče kdo mislil, da je z dognanji, ki jih je o metličanu objavil v svoji knjižici, Omerzel prenehal razmišljati o njem, se je močno zmotil. Kmalu po predstavitvi publikacije oktobra lani v Metliki je po naključju na spletu zasledil sporočilo Stevena Spurrierja, idejnega očeta in vodje najprestižnejših vsakoletnih mednarodnih ocenjevanj vin, ki jih v Londonu organizira revija Decanter, ki je za mnoge najboljša in najpomembnejša vinska revija na svetu. Spurrier je dejal, da je zanj najpomembnejša dobra zgodba, brez katere ga vino težko pritegne.

»Ob tej izjavi sem takoj pomislil, da bi v Beli krajini zgodbo, ki bi bila tudi po Spurrierjevih merilih dovolj odmevna in bi jo gotovo z veseljem objavil v omenjeni reviji, lahko kdaj dočakali le z morebitno obuditvijo in uspešno vrnitvijo nekdaj slavnega, vendar že skoraj 80 let skoraj povsem pozabljenega vina metličan. To možnost je na kratko nakazal v uvodu moje knjižice tudi dr. Julij Nemanič, ki je zapisal, da so z mojimi odkritji dobili vinarji izziv, da lahko prebudijo 'Sneguljčico' in začnejo na starih zgledih ter zdajšnjih osnovah z belim metličanom. Ob tem je dodal, da ni drugega zgodovinskega imena, ki bi bilo tako povedno in odmevno,« pravi Anton.

A kost je vinogradnikom in vinarjem v svoji publikaciji vrgel tudi Omerzel. Tako je zapisal: »Ob predstavljenem razkritju nekdaj slavnega metličana iz skorajda popolne pozabe bo gotovo kdo pomislil tudi na to, da bi bilo zelo zanimivo in na dolgi rok lahko tudi donosno, če bi se morebiti dalo neko takšno zvrst belega vina, kakršnega je našim prednikom uspevalo pridelovati najmanj pol stoletja in še kako desetletje čez, še kdaj znova 'pričarati'. Bi, če bi bilo možno še kje dobiti in ponovno zasaditi vsaj dve pri nas odtlej ne več ohranjeni vinski sorti, sicer bi o tej zgolj na laičnih predpostavkah zasnovani pobudi veljalo razmisliti predvsem zato, ker bi bilo po vsej verjetnosti za ponovno obujanje metličana brez kakih večjih težav, in to kljub približno 80-letni prekinitvi njegove tržne pridelave, še vedno možno pridobiti oznako PTP (priznano tradicionalno poimenovanj). Seveda pa bi morebitni uporabi besede metličan za poimenovanja kakih drugih poljubno sestavljenih zvrsti vin odločno nasprotoval.«

Omerzel si torej želi, da bi znova obudili metličana. To bi bilo tudi jedro zgodbe, ki bi, tako upa, zbudila zanimanje pri Spurrierju. To pa pomeni, da bi morali začeti znova pridelovati sorte grozdja, iz katerih so nekdaj »zvarili« metličana. Kot je mogoče prebrati v knjižici Trsni izbor in vinski tipi za Dravsko banovino, je bilo v metličanu »največ kraljevine ali moravne s pridatkom žlahtnine, zelenega veltlinca, laškega rizlinga, podbela, plavca, zelenike itn.« V priročniku piše tudi, da so bile najboljše lege za pridelavo tega grozdja v Drašičih, Vidošičih, Radovici in Repici. »Vseh teh sort grozdja ni več. Žlahtnina, kraljevina in laški rizling so poznani. Plavec je mogoče rumeni plavec, ki še raste na sremiškem koncu, polbel pa v okolici Semiča. Največja uganka je zeleni veltlinec. Ne vemo niti, kakšno je bilo razmerje sort niti tega, ali je okus dajala žlahtnina ali zeleni veltlinec,« našteje Anton.

»A če se bo že kdo lotil poimenovanja vina z metličanom, bi bil proti, da bi bilo kar neko vino, ampak bi moralo biti iz nekdanjih sort. Dokler vinskih trt ne bi vzgojili v Beli krajini, bi smeli grozdje pripeljati tudi od drugod. Prav to, da se nekoč pomembno vino, ki je želo slavo po nekdanji deželi Kranjski veliko prej kot metliška črnina, uspešno vrne, bi bil pomemben del zgodbe. O tem, da bi obudili metličana, sem se že pogovarjal z nekaterimi ljudmi, moja ideja pa je naletela na pozitiven odziv,« je zadovoljen Omerzel, ki je prepričan, da je dovolj skrbno nanizal argumente za obuditev nekoč slavnega metliškega belega vina. Zamislil si je tudi, da bi tim o metličanu vodila Martina Legan Janžekovič, zaposlena v Vinski kleti Metlika, predvidel pa je tudi že nekaj članov tima. Seveda pa je z idejo o metličanu vrgel rokavico tudi vinogradnikom in vinarjem, saj bi z njim lahko popestrili svojo vinsko ponudbo.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 26. septembra 2019

M. Bezek Jakše