DL: Portret tedna - Fanika Martinčič

21.11.2019 | 11:15

Ob torkih zvečer se iz Martinčičeve hiše v Dobravi pri Škocjanu že leta in leta razlega petje – pevci Cerkvenega mešanega pevskega zbora Dobrava se namreč takrat kar pri svoji zborovodkinji Faniki Martinčič doma zberejo in vadijo. Vedo, da brez trdega dela ne bodo ubrano zapeli.

Zbor od vsega začetka, to je že 26 let, vodi Fanika, ki ji glasba res veliko pomeni, zato zanjo vedno najde čas – čeprav ji drugih obveznosti ne manjka.

V njeni družini v Prečni, kjer se je rodila na kmetiji kot najmlajša od sedmih otrok, je rada prepevala le mama. Nič čudnega, saj je bila doma iz Vrhpolja v šentjernejski dolini, kjer se je vedno rado pelo in tudi danes ta vas pod Gorjanci premore svoj zbor. Fanika se spomni, kako lepo je bilo, ko je kot dekletce mamo spremljalo domov in so tam peli. Tudi ob raznih kmečkih opravilih, kot je bilo ličkanje koruze, trgatev … pa seveda v cerkvi pri mašah. Nikoli tudi ne bo pozabila, ko je kot osnovnošolka prvič odšla z vlakom na ogled opere v Ljubljano, pa so na vlaku s sošolci prepevali Slakovo V dolini tihi. »Danes bi nas vsi debelo gledali, takrat pa je bilo to čisto nekaj normalnega,« pove Fanika, ki ima rada prav vse zvrsti glasbe, odvisno od razpoloženja, »a najbolj so mi pri srcu vesele pesmi.«

Fanika se je glasbeno izobraževala. Po osnovni šoli je sicer morala kar takoj v službo. Ko je dobila zaposlitev v Novoteksu in se vpisala na izredno administrativno šolo v Ljubljani, je obenem obiskovala še orgelsko šolo. Po dveh letih je opravila tečaj za organista na teološki fakulteti in v prečenski cerkvi je pri mašah začela igrati na orgle. A prišla je ljubezen ter družina in nekaj let Fanika ni imela časa za glasbo. 22-letna se je poročila s Stanetom in se preselila k njemu v Dobravo. Tu sta začela dobesedno iz nič – v bližini njegovega rojstnega doma sta zgradila hišo in si ustvarila družino. Štiri hčerke ju razveseljujejo še danes: Tanja je prof. slovenščine, Melita uživa v šiviljstvu, Urška, ki je končala gradbeno-komunalni faks, je zaposlitev našla v Angliji, najmlajša, Katja, pa je arhitektka.

Ko so domačini v Dobravi Faniko slišali peti pri nedeljskih mašah v podružnični cerkvici sv. Nikolaja na Otoku, so jo povabili k skupnemu petju in leta 1993 so ustanovili dobravski cerkveni mešani pevski zbor. Vodenje je prevzela prav Fanika. Sprva je zbor pel le sakralne pesmi, a kmalu so začeli tudi z drugimi, zlasti s slovenskimi ljudskimi pesmimi. Pojejo štiriglasno, letno naštejejo okoli deset nastopov, »kar je ravno dovolj, da smo motivirani,« pravi Fanika, ki meni, da je kar zahtevna zborovodkinja, a tako mora biti. Vrsto let so peli ob nedeljskih mašah na Otoku, zdaj le ob žegnanjih, pa na Vinjem Vrhu, na revijah cerkvenih pevskih zborov itn. Vsako leto pripravijo dobro obiskan samostojni koncert.

Zbor, ki deluje v okviru KD dr. Ignacija Knobleharja Škocjan, ljudi povezuje, v vseh letih so doživeli veliko lepega, postali so prijatelji. »Vsi pevci so mi pri srcu in hvaležna sem vsem, da vztrajajo z menoj,« pravi Fanika, ki že sedem let vodi tudi škocjanske ljudske pevke Klasje, dve leti pa ob nedeljah igra orgle in vodi cerkveni pevski zbor v Beli Cerkvi. Nič koliko ur prostega časa tako Faniki vzamejo vaje in nastopi pa seveda priprave na to, kajti svoje delo jemlje resno in odgovorno. Na kuhinjski omarici visi gosto popisan list z vajami in nastopi v bližnji prihodnosti – da Fanika ne bo česa pozabila.

Zato je prav, da je ob letošnjem občinskem prazniku Knobleharjevo prejela občinsko priznanje. Vesela ga je, ravno tako kot občinske nagrade ob desetletnici svojega kulturnega udejstvovanja. Glasbo ima nadvse rada, pomagala ji je tudi v hudih življenjskih preizkušnjah in pravi, da bo vztrajala, dokler bo lahko. »Hvaležna sem za vse, da lahko počnem, kar rada delam,« odkrito pove Fanika, ki prisega na prijaznost, a tudi na odločno in jasno besedo, hinavščine pa ne prenese, česar žal mnogi ne razumejo vedno pravilno. K temu jo je gotovo pripeljalo tudi delo zapisnikarice na novomeškem sodišču, kjer je delala zadnjih dvajset službenih let.

Zdaj že dvanajsto leto uživa v upokojenskem stanu. Z možem skrbita za njegovo rojstno kmetijo z nekaj živine, v bližnjem Vinjem Vrhu pa skrbno obdelujeta dva tisoč trt in pridelujeta odličen cviček. Fanika ne more brez rož, rada bere in je pridna gospodinja. Specialistka je zlasti za krofe in pri Martinčičevih niso na mizi le za pusta. Z njimi razveseli tudi svoje hčerke in šest vnukov, ki radi pridejo na obisk. Gotovo tudi kdaj zapojejo skupaj, saj je moto naše portretiranke Peti mi je vse na svetu …

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista 12. septembra 2019

Lidija Markelj