DL: Vaše pismo - Strah je neutemeljen

17.11.2019 | 19:15

Spominske partizanske enote, ki negujejo tradicijo slavnih partizanskih enot iz obdobja Narodnoosvobodilnega boja. (Foto: I. Vidmar)

Spominske partizanske enote, ki negujejo tradicijo slavnih partizanskih enot iz obdobja Narodnoosvobodilnega boja. (Foto: I. Vidmar)

V prejšnjem Dolenjskem listu sem v rubriki Halo, tukaj bralec Dolenjca, prebral mnenje bralca iz občine Semič, ki v Vašem cenjenem časopisu ne želi biti imenovan, »da mu ne bi kdo kaj naredil«. V omenjenem prispevku bralec navaja, da so na partizanskih mitingih ljudje, ki naj bi strašili z orožjem, oblečeni v vojaške obleke, z bradami in kosmatimi obrazi, ter so videti strašljivo, posebno zaradi orožja, ki so ga imeli pri sebi.

Včasih uredništvo Vašega časopisa poskrbi, da bi posamezne »opombe« Vaših bralcev dobile pojasnilo ali odgovor, vendar je v konkretnem primeru to izostalo. Zaradi tega bi želel omenjenemu bralcu, ki je očitno izrazito protipartizansko usmerjen, podati pojasnilo, da gre za t. i. spominske partizanske enote, ki negujejo tradicijo slavnih partizanskih enot iz obdobja Narodnoosvobodilnega boja (NOB) med letoma 1941 in 1945. Kot je v prispevku poudaril, gre za bradate in kosmate strašljive obraze, vendar moram pojasniti, da so bile partizanske enote gverilske strukture, ki niso imele svojih vojašnic, vsakodnevnih toplih obrokov kuhane hrane, na razpolago kopalnic ali tople vode. Bivali so na prostem, večinoma v gozdu, ali občasno pod strehami zavednih domoljubov in podpornikov narodnoosvobodilnega gibanja. Kljub temu »strašljivemu videzu« je partizanska sanitetna služba v Sloveniji zelo dobro skrbela za higieno svojih enot, o čemer lahko povsem objektivno prebere v knjigi znanega novozelandskega kirurga Lindsayja Rogersa z naslovom Partizanski kirurg, ki je med vojno oskrboval ranjence v skrivnih bolnišnicah v Kočevskem rogu.

Kar zadeva orožje, moram poudariti, da člani spominskih partizanskih enot, ki večinoma negujemo tradicijo posameznih enot NOB, na tovrstnih proslavah nosimo trajno onesposobljeno in nedelujoče orožje, ki je povsem neuporabno in deluje zgolj dekorativno. Večkrat gre samo za zelo dobre replike orožja, torej igrače. Spominske partizanske enote nastopajo na proslavah, na katerih se častijo junaška dejanja ali pomembni boji iz časa NOB, in so na tovrstne proslave povabljene ter je njihov nastop napovedan, tako da udeleženci proslav, gostje ali obiskovalci že vnaprej vedo, da bodo na proslavi »oboroženi uniformiranci z rdečo zvezdo«. Ali to pomeni, da se Vaš bralec ustraši tudi oboroženega policista ali vojaka, ki ima brado in ga lahko sreča kjerkoli v Sloveniji?

Sam sem član društva Dolenjski spominski partizanski bataljon, ki neguje tradicijo uporništva in boja proti okupatorju in domačim izdajalcem. V svojem življenju sem ponosen na obdobje, ko sem to rdečo zvezdo nosil na kapi (kot pionir, vojak JLA in pripadnik TO SR Slovenije). Še bolj sem ponosen, da sem se leta 1991, kot pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, z orožjem v roki uprl tedanjim vojakom JLA z rdečo zvezdo in z orožjem v rokah branil plebiscitarno odločitev prebivalcev Slovenije, da se osamosvojimo. Ne nazadnje je prav boj slovenskih (in jugoslovanskih) partizanov omogočil, da je v sestavi Republike Slovenije tudi Primorska, ter da imamo svoj izhod na morje in obalo. Zaradi njihovega boja lahko Slovenija s ponosom trdi, da je bila na strani protifašistične koalicije. Rdeča zvezda je bila v času NOB 1941–1945 simbol vseh dobro mislečih ljudi, ki so želeli osvoboditev domovine in verjeli v boljše življenje po vojni. Zelo neprimerno je podtikanje bralca iz semiške občine, ki partizanski boj povezuje s sporazumom Molotov – Ribbentrop (on navaja Hitlerja in Stalina), kajti podpis pogodbe med nemškim rajhom in tedanjo SSSR s slovenskim NOB nima prav nobene zveze. Prav zaradi tega doživljam pripombe Vašega bralca kot nepoznavanje zgodovine in hkrati neprimerno podtikanje. Prav tako omenjeni bralec v svojem prispevku povsem napačno povezuje rdečo zvezdo na kapah partizanov s povojnim sistemom, ki je ne glede na svoje dobre in tudi nesporno slabe trenutke bila in ostaja del naše zgodovine.

V Sloveniji je rdeča zvezda tudi simbol zelo dobrega piva Heineken, in upam, da Vaš bralec ni v stresu, če si privošči kakšno steklenico te pijače. Za razliko od omenjenega bralca se bom jaz podpisal, saj me ni ničesar strah in se nimam česar koli sramovati. Ponosen sem, da s svojo udeležbo na partizanskih proslavah obujam spomine na čase, ko so se zavedni, in ne zavedeni, Slovenke in Slovenci uprli tujemu okupatorju ter domačim izdajalcem. Svoj pogum sem izpričal tudi leta 1991, ko sem kot borec Teritorialne obrambe Republike Slovenije sodeloval v pomembnih vojaških dogodkih na Dolenjskem (Medvedjek, Trdinov vrh, Mokronog).

Strah Vašega bralca skorajda 75 let po osvoboditvi je neutemeljen, kajti v samostojni Sloveniji se resnično ni treba bati spominskih partizanskih enot, tako da bi se lahko, če bi imel trdne argumente, brez strahu podpisal. Sicer pa gre za strahopetno ter neargumentirano dejanje.

Če želi, se lahko kadar koli obrne name osebno ali na naše društvo Novomeška partizanska četa, kjer mu bomo s tehtnimi zgodovinskimi argumenti pojasnili partizansko narodnoosvobodilno gibanje, pri čemer ne bomo nastopali iz pozicij zmagovalca, kot se je to včasih dogajalo v povojnih letih.

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista 12. septembra 2019

Boris Pogačar, dr. med., zaposlen v SB Novo mesto, član društva Dolenjski spominski partizanski bataljon, član predsedstva OZVVS Novo mesto, nekdanji predsednik Zveze slovenskih častnikov Novo mesto in član civilne iniciative SRP

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

18.11.2019+7     + (9)     – (2)     Oceni Franci D 

Marsikomu v razmislek. Pošteno in razumljivo napisano! Hvala vsem, ki ohranjate pošteno zgodovino!

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava