DL: Portret tedna - Nataša Mirtič

7.11.2019 | 11:10

Nataša Mirtič je akademska slikarka in grafičarka. V svojem likovnem ustvarjanju se posveča izključno grafiki, kar je v slovenskem likovnem prostoru velika redkost, sploh med mlajšimi in tudi srednjimi generacijami likovnih ustvarjalcev. Kot predsednico umetniškega sveta Društva likovnih umetnikov Dolenjske jo je po nesrečnem spletu okoliščin doletela funkcija, ki je ni pričakovala. Društvo se je letos lotilo organizacije prvega mednarodnega bienala likovne vizije Etike(te) Strah/Fear. Pobudnik bienala, s katerim se Novo mesto vrača na mednarodni zemljevid cikličnih likovnih prireditev, je bil predsednik društva dolenjskih, posavskih in belokranjskih likovnih umetnikov Hamo Čavrk, ta pa svojega organizacijskega dela zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel opraviti, kot si je želel in zamislil. Za temo prvega bienala so izbrali strah. Tega se je, ko je doumela, da bo morala prevzeti Hamovo vlogo, precej nabralo tudi v Nataši. A ga je premagala in v ponedeljek je bienale kljub vsem težavam, pri katerih so ji pomagali kolegi iz društva pa tudi spretna organizatorja in mojstra organizacijske improvizacije Vesna iz Goge in Maid iz Simulakra, doživel svojo prvo izvedbo. Upajmo, da ne zadnje; pri tem, da se bo to upanje udejanjilo, bo imela v prihodnjih dveh letih Nataša zelo verjetno zelo pomembno vlogo.

Strah, tokratna tema bienala, pa je bil nekoč tudi razlog, da se Nataša, ko se je odločala za vpis na srednjo šolo, ni odločila za oblikovalno šolo v Ljubljani, ampak je raje izbrala srednjo gradbeno šolo v Novem mestu, kjer se je sicer tudi veliko risalo, a ne na tak način, kot si je želela. Takrat je imela srečo, da je likovno vzgojo na tej šoli poučeval akademski slikar Jože Kumer, ki je hitro zaznal njeno nadarjenost in odobraval njeno željo, da bi se po srednji šoli vpisala na ljubljansko likovno akademijo. Veliko ji je pomagal tudi zunaj šolskih ur, za svoje inštrukcije pa nikoli ni hotel vzeti niti tolarja. Ko je risala na sprejemnih izpitih, je pri kandidatih, ki so na sprejemne prišli z oblikovalne šole, teh pa je bila velika večina, videla, da so vsi risali na enak način, njena risba pa je bila povsem drugačna, vsekakor pa dovolj dobra, da se je znašla med petnajstimi izbranci.

Biti drugačen od drugih, biti prepoznaven je v umetnosti izjemno pomembna prednost. Nataša je imela srečo, da je tudi na akademiji naletela na profesorja, na dodiplomskem študiju slikarstva na Andreja Jemca, na magistrskem študiju grafike pa na Lojzeta Logarja, ki študentom nista vsiljevala svojega načina ustvarjanja, ampak sta skušala iz njih izvleči lasten izraz. Mogoče je bil prav to vzrok, da je Nataša leta 2000 še kot študentka sodelovala na 6. bienalu slovenske grafike. Že to je bil takrat za mlado umetnico izjemen dosežek, ko je dobila eno izmed treh nagrad, odkupno nagrado Novega mesta, pa je to pomenilo imeniten začetek kariere in odprta vrata v najpomembnejše slovenske galerije. Ko je naslednje leto dobila še nagrado Majskega salona Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, je bila s tem pri osemindvajsetih letih sprejeta v elitni klub slovenskih likovnikov. Žal se leta 2000 Nataša ne spominja le po nagradi, ampak tudi po bolezni, ki je to leto postala njena sopotnica, ki ji bo do konca življenja z inzulinsko črpalko strogo določala ritem in način prebivanja. Ko jo je tistega leta portretiral zdaj že upokojeni novinar Dolenjskega lista Milan Markelj, je zapisal, da je njena želja ureditev svojega ateljeja in status svobodnega umetnika. Danes je njena želja podobna – svoj atelje z veliko, s težko in z nerodno grafično prešo bi rada iz Dolenjskih Toplic preselila bližje domu v Novem mestu. To bi ji precej olajšalo življenje.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista 22. avgusta 2019

Igor Vidmar