DL: Borisovi spomini in križi - Rešitelj življenj iz goreče pločevine

6.11.2019 | 14:45

Čustveni Boris s soprogo Darinko

S sinom Jadrom pred novo delavnico

»Ponoči se še prebujam in podoživljam nesrečo. Gledam v ogenj, slišim vpitje, umikam se pred krvjo, štejem poškodovane, žal tudi mrtve. Ta 'zapis' bo v meni ostal vse do sodnega dne. Bog ve, ali me ne bodo prizori pekla spremljali še v onostranstvu. Skratka, groza,« tudi 23 let po najbolj tragični nesreči na cesti med Kočevjem in Ljubljano, odkar je na njej asfaltna prevleka, vsakič ko pelje mimo, boleče strese 68-letnega Borisa Zupanca.

Ne le v mestu ob Rinži, daleč naokrog je znan podjetnik med Romi, ki je pred skoraj 35 leti na zemljišče senčne lege pod Stojno postavil največji avtoodpad v Sloveniji. Sesula se je prejšnja država, z njo tudi cele tovarne in manjša podjetja, a je Boris preživel vihre. Celo več. Gospodar je na novi lokaciji postavil večdružinsko hišo, ob kateri je sezidal delavnice z opremo za razgradnjo avtomobilov. In še bolj pridobil zaupanje ljudi. O Borisu se od nekdaj govori s spoštovanjem, ki si ga je prigaral tudi s podjetništvom, predvsem pa z drugimi lastnostmi, po katerih bi se morali učiti njegovi rojaki. Poštenje in humanost sta mu položena v zibko, v pogovoru komaj pritrdi resnico o sebi.

NESREČA GA JE ZAZNAMOVALA

»Življenje je res kratko, a v letih, ki jih odšteva, se človeku marsikaj zgodi. Tudi meni se je. Družinske tragedije, bolezen, posel. Ta 20. julij, bila je peklensko vroča nedelja, leta 1996, skoraj pred vrati doma, je huda prometna nesreča v črno zavila tri družine,« pripoveduje Boris in podrobno zavrti film dogajanja skoraj četrt stoletja nazaj. Vrstnika iz Ribnice in Ljubljane, 23-letna Dejan Golež in Aleš Kodrič, sta na avtobusni postaji na Bregu pri Kočevju z osebnim avtomobilom znamke Golf z veliko hitrostjo trčila naravnost v avtobus, ki je bil v zgodnjih večernih urah tik pred ciljem, po enodnevnem izletu 32 članov Planinskega društva Kočevje po slovenskih pokrajinah. Tretja žrtev je bila 48-letna vodnica s tega avtobusa, Slavka Šubic, ki je umrla med prevozom v ambulanto, v njegovem avtomobilu.

»Boris, Boris, cesta gori,« je vpila soproga Darinka, ki je skoraj okamenela ob pogledu na grozeč prizor. Vozil je nekaj deset metrov pred avtobusom. Pred njim ni bilo nikogar, tudi zadaj ne. Prizor je bil osupljiv. Nemudoma se je ustavil, ženo in štiri mladoletne jokajoče otroke je postavil na cesto. Tvegal je življenje. Pločevine se ni več videlo, le ogenj in dim sta rezala daleč. Priseben voznik avtobusa je kričal, naj razbije šipe in jim tako pomaga.

Izpod pokrova avtomobila je Boris, ne da bi vedel, da jo ima, sunkovito izvlekel daljšo železno palico. Z njo je tolkel po steklih in vpil, naj potniki skočijo iz avtobusa in se rešijo. »Pomagal sem vsem 31 izletnikom, da so zapustili avtobus, ki je tako kot avtomobil od silnega trčenja pristal na polju in povsem zoglenel. Tudi mlada fanta pod zveriženimi sprednjimi kolesi. Pogled na to me je dotolkel,« pravi Boris, ki ga je načelo zdravje, in pri tem nemočno skomigne z rameni.

Nazadnje je v avtobusu blizu voznika ostala hudo poškodovana vodnica. Naložil jo je v avtomobil in odpeljal do zdravstvenega doma. Drugi, tretji, četrti dan so ob prižigu sveč na kraju tragedije vsi točili solze, tudi kralj Romov, kot so ga klicali. Solza mu obraz orosi tudi, ko se v dnevnem prostoru svoje hiše ozre proti uokvirjeni državni medalji za hrabrost pri reševanju ljudi iz gorečega avtobusa, ob njej pa so številna druga priznanja, pohvale in zahvale za podjetniški trud, društveno sodelovanje in ekološko ozaveščenost.

TRAGIČNA IZGUBA SINA

Leta so mu izstavljala same trpke račune. Niti sam ne ve, kako sta srce in krhko zdravje zdržali veliko bolečino, ko je sprejemal sožalje ob smrti sina Borisa - Boba, na pustno nedeljo, 20. februarja leta 2012. Skupina Romov ga je tistega dne dopoldne na kočevskem Petrolu brutalno napadla in potolkla ter nato s kraja dogodka pobegnila. »Najtežje je v življenju, ko starši pokopljejo otroka, ki je bil povrh zverinsko pokončan,« je bil Boris znova dotolčen, ko so bili rablji njegovega sina čez nekaj let skoraj vsi oproščeni.

Poldrugi mesec je na nitki viselo življenje sina Jadra, ki je skupaj s soprogo Tanjo leta 2002 od očeta, ki se je invalidsko upokojil, prevzel obrt. Okoli druge ure je bilo, sredi aprila letos, ko je Jadra v delavnici po glavi udaril vitel na dvigalu tovornjaka. Zmedeni domači so ga le pripeljali na kočevsko urgenco, od tam pa helikopter v UKC Ljubljana. Neodzivnega je po dveh tednih doletela še možganska kap. A jo je, na presenečenje zdravnikov, prestal, kot tudi črne slutnje, da bo hrom. Po 40 dneh so ga z intenzivne nege premestili na bolnišnični oddelek. Vmes so Zupančevi začeli molitve, naj jim Marija pomaga v hudi stiski. Blažena devica jim je dajala moč, v njo so verjeli, ji zaupali.

Otroci so jo še posebej častili z recitiranjem in petjem. Družina je postala občestvo vernikov, k molitvi se zateka še naprej, čeprav podjetnik Jadro vsak dan vse bolj okreva. »Marijin otrok, božji sin, je mojemu sinu pomagal vstati od mrtvih,« o moči stvarnika ne dvomi več Boris. »Kdor meni ponudi palec, mu bom jaz dal roko. Tudi Jožici in Primožu iz Zdravstvenega doma Kočevje ter osebju na vseh oddelkih UKC. Vedno sem zaupal našemu zdravstvu,« ne skriva zadovoljstva. Rad pa bi tudi spoznal gospo, ki je 10. maja soprogo srečala pred trgovino v Kočevju. Iz denarnice ji je v roko dala podobo Matere božje iz Medžugorja in dejala: »Jadro bo ozdravel.« In je, se Borisu zaiskri v očeh.

Članek je bil objavljen v 36. številki Dolenjskega lista 5. septembra 2019

Besedilo in fotografiji: Milan Glavonjić