DL: Kako je šel »Veseli Ribnčan« v svet

5.11.2019 | 12:45

Med snemanjem v Ravnemu Dolu (Foto: M. G.)

S hrovaškimi humoristi, pevci in plesalci (Foto: M. G.)

Ne le v deželi suhe robe in lončarstva, polka Veseli Ribnčan je poleg uradne Prešernove Zdravljice kar druga himna, ki se prepeva ob vsakem dogodku. Za svojo so jo vzeli tudi domači rokometaši, ki so jo ob lanskem nizu 18 zmag vsakič ubrano prepevali z več sto dušami zbranih navijačev.

Prvi zvokovni zapis te skladbe, za katero je poleg melodije tudi besedilo napisal Andrej Blumauer, ki se je rodil 22. junija 1932 v avstrijskemu Gradcu, je nastal v začetku februarja leta 1961 v Kanadi. Zaigral in zapel jo je avtor sam v sestavi Alpskega kvarteta.

Člani Alpskega kvinteta so jo priredili leta 1982 in jo skupaj s solistom Jankom Ropretom posneli za domači in nemški govorni trg. Za največjo priljubljenost Veselega Ribnčana pa je gotovo poskrbela zasedba ansambla Franca Miheliča, ki so ga posneli leta 1983 in uvrstili v album Naš Urban. Malo kdo je vedel, da je milozvočna mojstrovina »izdelek« nekoga drugega, ki je med suhorobarje in lončarje zašel enkrat, mogoče dvakrat, in ne ansambla iz Sodražice.

Andrej Blumauer je za seboj pustil sledi enega najprepoznavnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev, predvsem v tujini, sprva v Avstriji in Nemčiji, pozneje tudi v Ameriki in Kanadi. Onstran luže so ga ponesli številni uspehi na stari celini, saj je postal oder v Sloveniji premajhen. Obiskoval je pravno fakulteto in se hkrati posvečal študiju trobente; iz tega glasbila je na Konservatoriju za glasbo tudi diplomiral. Za nameček je dobro obvladoval igranje kitare in vrsto drugih glasbil, še posebej orglic, s katerimi je 4. novembra 1957 na tekmovanju Pokaži, kaj znaš v Ljubljani osvojil v triu (kontrabas, kitara, orglice) prvo mesto. Po tem uspehu mu je nemški lastnik tovarne gospod Hohner v roke podaril njihovo najnovejše glasbilo, harmonetto, sestavljanko orglic in diatonične harmonike, na katero je igral kot virtouz.

Spomine nanj ohranja tudi sin Andrej, prav tako glasbenik, ki je te dni pri Maticevi etno hiši v Ravnem Dolu blizu Sodražice in na Škrabčevi domačiji v Hrovači pri Ribnici skupaj z ansamblom Dolenjskih 5 posnel triminutni videospot o očetovi bogati zapuščini, s prepoznavnim Veselim Ribnčanom.

Zakaj je očeta, sicer Ljubljančana, tako navdušil Ribničan, ki je sicer v izvirnosti vesel in šegav? »Tudi jaz se to sprašujem,« Andrej s krošnjo na rami, v podobi »Ribnčana« Urbana, ugiba ob premoru med snemanjem v pogovoru z gostiteljem Ivanom Šego in še trojico iz kvarteta Zvon. Oče je bil dve leti v Avstriji, pred tem je šel v Španijo na svetovno prvenstvo orgličarjev, na katerem je bil drugi. Verjetno se je za mejo, ob čakanju na mamo in mene, lotil pisanja sklade iz domotožja. Ribničan je bil tisti, ki je šel v svet s suho robo, predstavnik dolenjske in kranjske dežele. Vesel, pokončen, vztrajen, domoljuben. Vse to se je najbrž prav lepo zlagalo v pesmi in besedi.

Že naslednji dan se je v Hrovači ob ogledu številnih porumenelih fotografij v Škrabčevi hiši in ob pričevanju domačinov Gornikov France spomnil, da je med letoma 1952 in 1955 na ohceti pri Centovih igral ravno Blumauer. »Cela vas je norela, otroci so strmeli v muzikante kot opiti. Strici so pripovedovali, da je nastopal neki Blumauer iz Ljubljane,« na sliko v množici svatov kaže France. Andrej pa ne dvomi več, da je oče ravno takrat spoznal Ribničane take, kot so. In da je bila ta ohcet navdih za Veselega Ribnčana, ki ga je kot enega izmed prvih videospotov posnel leta 1968 v okolici Bohinjskega jezera, ob petju zvonov pašne živine.

»Ob snemanju zimzelenega Veselega Ribnčana, 51 let po tem, sem nazadnje, kot se temu reče, naredil skico za njegov portret. Ni več dvoma, razlaga Andrej, da je bilo seme zanj posejano na Hrovaški ohceti v 50. letih prejšnjega stoletja, dozorelo pa je za božič leta 1960 v Torontu, kamor je oče z mamo prišel na obisk k svoji polsestri. Dodelal ga je v začetku februarja 1961, kot uspešnico pa jo je večkrat zaigral, kmalu pa so jo začeli predvajati po televiziji, Od obale do obale (Coast to the Coast), z gledanostjo na okoli 30 milijonih sprejemnikov. Tako je šel »Veseli Ribnčan« v svet.

Mnogi to polko poznajo kot Miheličevo stvaritev. »Ni dvoma, Mihelič je s svojim ansamblom veliko naredil za Slovenijo, tudi s to skladbo, ki pa seveda ni njegova,« je poudaril Andrej. Leta 1980, ko je oče živel v Kanadi, sem jaz to pesem v njihovi izvedbi slišal v medijih. Postal sem pozornejši in nazadnje opozoril očeta. Pozneje so se zadeve uredile.

Orglice izjemnega glasbenika, ki sta ga poznala Evropa in svet, najbolj pa je ljubil Slovenijo, so onemele 5. oktobra 2013.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 16. avgusta 2019

Milan Glavonjić