DL: Stoletnica Tončka Adam - Težko življenje jo je utrdilo

4.11.2019 | 14:45

Tončka Adam je za svojih 100 let še izjemno vitalna.

Tončka Adam je za svojih 100 let še izjemno vitalna.

Tončka s sinom Pavletom, z vnukom Bernardom ter s pravnukoma Alenom in Evito

Tončka s sinom Pavletom, z vnukom Bernardom ter s pravnukoma Alenom in Evito

Letošnjega 25. oktobra je 100 let, odkar se je na Otovcu rodila Tončka Adam. Bila je tretja izmed desetih otrok, od katerih sta dva umrla že mlada, med najstarejšim in najmlajšim pa je bilo kar 22 let razlike. Še vedno so živi trije njeni bratje in sestra. Tončka se je leta 1940 poročila s Petrom Adamom iz Dragatuša in od takrat so jo poznali kot Bohnarjevo Tončko.

Bohnar so na tistem koncu rekli kolarju in Adamovi predniki so bili kolarji, zato se jih je prijelo takšno domače ime. »Avgusta 1941 se nama je rodil sin Pavle. Mož je odšel v partizane, jaz pa sem z otrokom, s taščo, tastom in svakinjo ostala na kmetiji. Preživljali smo se samo s kmetijstvom. Ni bilo lahko med vojno imeti otroka. Ves čas me je bilo strah zanj,« se Adamova spominja tistih časov.

SKRIVALIŠČE POD ŠTIBLCEM

Med italijansko okupacijo je bil okrog Dragatuša izkopan jarek, postavili pa so tudi ograjo. Če je kdo želel iz vasi ali v vas, je moral stražarjem pokazati dovolilnico. »Italijani so imeli v naši vasi postojanko, partizani pa so kdaj pa kdaj ponoči s hriba streljali na njih. Seveda so jim Italijani odgovorili, tudi z zažigalnimi bombami. Zgodilo se je, da je ena izmed njih nekoliko zašla in padla na sosedovo kaščo, ki je bila takrat polna žita. Vaščani smo potem prispevali vsak nekaj hrane, da so sosedovi lahko preživeli. Na srečo smo našo kaščo, ki je stala zraven, ohranili s polivanjem z vodo,« se še vedno zelo živo spominja Tončka.

Iz spomina ji ni ušlo niti, kako je bilo, ko je septembra 1943 Italija kapitulirala. Strelivo je italijanska vojska, preden je zapustila Dragatuš, zmetala v enega izmed vodnjakov. Po vojni so se, ko je bila dolgotrajna suša, spustili v vodnjak in v košarah potegnili na dan bombe in naboje. »Čevlje so zmetali na kup sredi vasi in jih zažgali. Drugo pa so, česar niso mogli odnesti s seboj, pustili. Predvsem je za njimi ostalo precej hrane. Ljudje so v šajtrgah vozili domov živež, potem pa so prišli partizani in jim vse pobrali. Mi smo vzeli le vrečo sladkorja in ga skrili v kurnik, ki ga je mož prezidal, v prostoru nad njim, ki smo mu rekli štiblc, pa je v lesenih tleh naredil luknjo in skozi njo v skrivališče spustil vrečo s sladkorjem. Luknjo je zaprl z deskami in nanje postavil različno kramo. To skrivališče je prišlo prav tudi po vojni, ko je bila obvezna oddaja. Takrat je mož prezidal še štiblc, da smo skrili v skrivni prostor žito, medtem ko smo prašiče skrivali v kotcih pod steljo, da nam jih niso odvzeli,« pripoveduje o tem, kako so se morali znajti, da so lahko preživeli.

Po kapitulaciji Italije so ograjo okrog Dragatuša porušili, Bela krajina je postala osvobojeno ozemlje, vojno pa so še vedno občutili. »Predvsem je bila revščina. Trgovine so bile prazne. V Korenovi trgovini v Črnomlju sem na začetku vojne kupila še zadnja dva majhna krožnika in mlinček za mletje kave. Jedli smo, kar smo si sami pridelali, hrano pa smo morali zbirati še za partizane, a tudi Italijanom smo morali dajati. Kvas smo si naredili sami in celo domače pivo smo kuhali,« razloži Adamova.

ŽIV SPOMIN NA 5. MAJ

Še posebej pa se Tončka spominja 5. maja 1944. S taščo sta sadili koruzo na njivi, ki ji domačini pravijo Hribec, s seboj pa je imela še ne triletnega sina Pavleta. Med 15.30 in 16.00 so nad vas prihrumela nemška letala in začel se je napad, ki je potekal v treh valovih. V prvem je napadlo pet dvomotornih letal, v drugem in tretjem pa po šest enomotornih. V dveh urah, kolikor je trajala akcija, so bombniki odvrgli okoli 120 100-kilogramskih bomb, štiri izmed njih pa niso eksplodirale. Napadalci so se osredinili predvsem na upravne, cerkvene, stanovanjske in na gospodarske objekte, njihov poglavitni cilj pa je bil, da uničijo Glavni štab, česar pa jim ni uspelo. Zato pa je bila povsem uničena cerkev, močno poškodovane so bile stavbe šole, občine, župnišča in pošte. Porušenih je bilo sedem stanovanjskih hiš, bolj ali manj poškodovanih pa 19. Prav tako je bilo povsem porušenih pet gospodarskih poslopij, 12 pa poškodovanih.

Mati takratne dragatuške učiteljice Pavla Hauptman je v napadu umrla, huje poškodovani pa so bili: njena hčerka Zora Hauptman, Anton Šmalcelj, ki je bil star komaj šest let, služkinja Milka Bosiljeva in še ena neimenovana služkinja.

»Ko so začele leteti štuke, sem pograbila sinčka in skupaj s taščo smo se skrili v že precej visoko rž na sosednji njivi. Stiskali smo se ob tla, Pavle pa je nosek kar zaril v zemljo in tako zaspal. Kar naenkrat je mimo nas pridrvel prestrašeni par volov, ki so orali sam bog ve na kateri njivi. Za seboj sta vlekla plug. Če bi nas pogazili, najbrž ne bi ostali živi,« pripoveduje Tončka.

Po prvem napadu so se odpravili domov. Hiša je bila sicer cela, a zračni sunek je vse razmetal. Drugi napad jih je dobil doma, potem pa je tašča v rjuho zavezala najnujnejše stvari in zbežali so iz hiše. Zavetje so našli pod visokimi hruškami pod vasjo. Čeprav so se napadalci zelo trudili, da bi zadeli železničarsko poslovno stavbo, ki so jo zgradili, še preden so položili železniške tire do Dragatuša, jim to ni uspelo. Tudi Adamovi so jo kar dobro odnesli, saj je bil poškodovan le vogal njihovega skendnja.

Leta 1946 se je Tončki in Petru rodil še sin Jože. Tončka pravi, da si je želela več otrok, predvsem pa tudi hčerko, a to ni bilo mogoče zaradi zdravstvenih razlogov. Vso nosečnost je namreč bruhala. Ko se spominja povojnih časov, pravi, da ni bilo lahko, ker so težko delali. Nekoliko lažje je bilo le, ker so okrog Dragatuša lepe, ravne njive. »Nekako smo se znašli. Redili smo po več prašičev, krave. Posejali smo pšenico pa veliko krompirja smo posadili. Zlasti od zgodnjega krompirja je bilo veliko zaslužka,« našteje.

KAKO TO, DA TAKO DOLGO ŽIVIM?

Od leta 1990 je Tončka vdova. Pravi, da je imela zlatega moža in da se nikoli nista sporekla. Prav tako ne s taščo, čeprav sta 30 let skupaj stali ob istem štedilniku. Čudi pa se, kako to, da tako dolgo živi. In ko začne razmišljati, zakaj, najde enega izmed razlogov v vodi, ki jo vedno pije toplo, nikoli mrzlo. Ne kadi, ne pije kave in vina, čeprav ji je zdravnik svetoval kakšen kozarec vina na dan. Vsako popoldne pa si vzame natančno dve uri za spanje. »Zdravo jem pa trdo sem delala od majhnih nog. Dela pa res nikoli ne zmanjka! Težko življenje me je utrdilo,« sklene razmišljanje o dolgem življenju.

Pred tremi leti je Tončka še obdelovala njivo, še letos pa je skrbela za kokoši. Zdaj ima le še dva vrtova. Krompir je letos izkopala sama, prav tako pospravila čebulo in pred nekaj dnevi je posejala solato. V trgovino gre brez palice, češ, kaj bi pa ljudje rekli, če bi videli, da si z njo pomaga pri hoji. Vsak dan skuha kosilo, še vedno peče potico. Zagotovila je, da si bo za 100. rojstni dan sama spekla potico, kaj eno, najbrž jih bo potrebnih kakšnih pet, saj si obeta veliko gostov.

Poleg tega, da Tončka opravlja še vsa gospodinjska dela, pa spremlja tudi vsa dogajanja doma in po svetu. Pravi, da podnevi nima časa gledati televizije, zvečer pa izve vse novice in si ogleda kakšno nadaljevanko. Ko je treba prešteti, koliko vnukov in pravnukov ima, ji pomaga sin Pavle, ki sicer živi v Ljubljani, a veliko časa prebije v Dragatušu, medtem ko je mlajši sin v začetku letošnjega leta umrl. Skupaj preštejeta, da se je njena ožja družina do zdaj povečala za pet vnukov in sedem pravnukov.

Članek je bil objavljen v 35. številki Dolenjskega lista 29. avgusta 2019

Besedilo in fotografiji: M. Bezek Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava