Ljudje ob Kolpi: Matija Malešič

4.11.2019 | 11:00

Ljudje ob Kolpi: Matija Malešič
Ljudje ob Kolpi: Matija Malešič

»Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ...«, je v spominskem zapisu koledarja Mohorjeve družbe leta 1941 o Matiji Malešiču zapisal neznan avtor.

Matija Malešič, pravnik in pisatelj

Rodil se je 30. oktobra 1891 v Črnomlju, umrl 25. junija 1940 v Škofji Loki

Matija je rojen v črnomaljski kmečki družini kot tretji od štirih otrok. Še v otroštvu izgubi očeta in za družino skrbi mati sama. Po osnovni šoli v Črnomlju nadaljuje šolanje na nižji gimnaziji Novo mesto, peti letnik pa obiskuje v ljubljanskem Marijanišču kjer maturira leta 1913. Že v gimnazijskih časih prične (ob vzpodbudi prošta Andreja Kalana) objavljati kratke novele pod psevdonimoma Zorislav in Stanko Bor v Dolenjske novice, Mentorja, Zoro, Mladost in Ilustrirani Glasnik.

Še istega leta je odšel služit obvezen enoletni vojaški rok, a tik pred njegovo demobilizacijo se prične I. svetovna vojna in ostane vojak do novembra 1918. Najprej sodeluje v bojih na Drini, ko pa se odpre Soška fronta je premeščen tam. Ves čas piše dnevnik o dogajanju na bojiščih. Na soški fronti je hudo ranjen in potem več kot leto dni preživi po bolnišnicah na ogrskem in na Dunaju, kjer v času bivanja v bolnišnici vpiše študij prava, ki ga nadaljuje na univerzi v Zagrebu kot redni študent in v maju 1919 z odliko opravil prvi državni izpit. Z odliko je opravil tudi vse druge izpite in decembra 1920 opravil pravniški izpit. Po končanem študiju je nastopil upravno službo na okrajnem glavarstvu v Slovenj Gradcu, potem pa je služboval še na okrajnih glavarstvih v Murski Soboti, Črnomlju, Mariboru, Logatcu in nazadnje v Škofji Loki.

Med diktaturo leta 1932 so Matijo Malešiča prestavili najprej v Konjic in nato v Banja Luko, kjer je nekaj časa živel brez družine. Nikoli ni izvedel razloga za to kazensko premestitev. Od tam je pisal: »In sem mislil: ne bodo me! Tudi če so me vrgli v Banjaluko, jim pokažem pesti in zobe. Drugače jim ne morem pokazati, kaj znam, kakor v literaturi.« Iz Bosne se mu uspe vrniti le zaradi hude bolezni.

Poročil se je februarja 1931 z Elizabeto Kren, hčerko veleposestnika iz okolice Maribora. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, prvorojenka je umrla kmalu po porodu.

Malešičevo pisateljevanje se je razvilo med vojno, ko opisuje življenje slovenskega vojaka na fronti v črticah, ki jih objavlja v Ilustriranem Glasniku. Najpomembnejša sta cikla krajših pripovedi: Ljudje od Soče in Slike z bojišča. 1915 v Slovenskih večernicah je izide novela Zgodba o povišanju.

Leta 1919 v reviji Dom in svet izide pripoved Gospa v kočiji. Tu je uvedel v naše leposlovje Slovensko krajino (danes ga imenujemo Prekmurje). Sledi še objava dvajsetih novel, po njegovi smrti pa v Domu in svetu še celo leto izhaja povest Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu.

Matija je v pismu prijatelju potožil, da bi rad več pisal a zaradi velikih obremenitev v službi lahko to počne le ponoči in ob nedeljah. Matija Malešič je kot okrajni glavar v Škofji Loki umrl zaradi srčne kapi za delovno mizo v svoji pisarni na glavarstvu. Kljub temu, da je bil v času diktature preganjan je bil odlikovan z redom sv. Save.

Nekatera njegova dela:

Kruh (1927)

Tam za goro (1927)

Živa voda (1928)

Izobčenci (1933)

V zelenem polju roža (1942)

V zaledju (1960), - druga dva dela trilogije: Boji na Drini in Ob Soči pa sta ostala v rokopisu. Prav tako je ostalo neobjavljenih več kot 700 listov rokopisa romana z naslovom Bella gerant alii (slovensko: Vojskujejo naj se drugi).

Boris Grabrijan, KP Kolpa

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

7.11.2019Oceni vl 

V črnomlju visi na pročelju gradu spomisko obeležje tega našega prodornega in zavednega rojaka. Zdaj se bom še večkrat ob mimohodu ozrla proti marmorni plošči z njegovim imenom. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava