DL: Naša naravna dediščina - Preživela postovka

3.11.2019 | 10:35

Mlada postovka (Foto: G. J.)

Domačin iz okolice Metlike je pod visokim drevesom odkril nebogljenega ptičjega mladiča, ki skorajda ni več kazal znakov življenja. Gnezdo je bilo tako visoko na smreki, da ga s prostim očesom ni bilo videti, kaj šele vanj vrniti mladega puhavca, kar bi bilo glede na njegovo starost smiselno storiti. Namestil ga je v škatlo, skušal napojiti in nas povprašal za nasvet.

Izkazalo se je, da gre za mladiča navadne postovke – ujede iz družine sokolov. V naših krajih je precej pogosto razširjena vrsta, ki jo lahko opazujemo v letu nad travniki. Zdi se, da kar »postoji « lebdeče v zraku in opreza za svojim plenom. Od tod izhaja njeno ime. Glavnino njene prehrane sestavljajo voluharice in drugi manjši sesalci.

Postovka ne gradi svojega gnezda, jajca odloži v zapuščena gnezda srak in vran, zelo rada pa izkoristi skalne police in stavbne line v bližini človeških bivališč. Postovke zato pogosto srečamo tudi v mestnem okolju.

Mlada ptica se je trdno oklepala življenja, postopoma ji je izpadel puh in sivo-rjava obarvanost perja na glavi je nakazala, da gre za samičko. Če bi postovko našli že operjeno, bi pomenilo, da gre za 13–14 dni starega poletenca, ki ga starši še hranijo. Takšnega ptiča pustimo pod gnezdom ali ga položimo na veje čim bližje gnezda. Tudi našo postovko smo v položili v bližino, vendar ni kazalo, da bi jo starši hranili. Še naprej smo jo hranili z miškami in upali, da se jih bo naučila loviti tudi sama. Kmalu je s krepkimi zamahi že letela z veje na vejo. Nekaj dni se je še zadrževala na vrtu, nato pa je zanjo značilna silhueta že postavala visoko nad vaškimi njivami.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 16. avgusta 2019

Nina Prešeren, Zavod RS za varstvo narave, OE Novo mesto