Po več desetletjih spet film o partizanih

21.10.2019 | 13:50

Ilustrativne fotografije; J. P.

Ilustrativne fotografije; J. P.

Po več desetletjih spet film o partizanih<strong><br /></strong>
Po več desetletjih spet film o partizanih<strong><br /></strong>
Po več desetletjih spet film o partizanih<strong><br /></strong>

Po več desetletjih je v kinodvorane prišel nov slovenski film s tematiko narodnoosvobodilnega boja partizanov zoper okupatorja slovenske zemlje. To je film PREBOJ režiserja Dejana Baboseka - in v glavni, odlično odigrani vlogi, Domen Valič. Po vseh težavah, pomanjkanju denarja, snega na Menini planini, avtentični opremi, raztrganih uniform, ki so jih partizani odvzeli ujetim, največkrat pa ubitim vojakom okupatorjev. Skoraj ne moremo verjeti, da snemalna ekipa za tak projekt ni dobila potrebnih sredstev iz kulturnega, turističnega, domovinskega fonda države.

Namen snemanja filma je večplasten. Bitka, 15. marca 1945, slaba dva meseca pred koncem svetovne morije, na Menini planini, velja za epopejo slovenskega partizanstva. Srčnost, ki jo kaže maloštevilna ekipa, saj smo gledalci pogrešali dolgo kolono petstotih partizanov v globokem snegu, v gozdarski drči, po kateri so uspeli preboj iz objema smrti. Tudi okupatorjevih vojakov bi lahko bilo več, dvanajst tisoč, v vozilih, tankih, v taborih okoli obkoljene Menine planine, prižganih številnih ognjev, petju nemških pesmi in vonju kuhane in pečene dobre hrane, ki je lačne partizane spominjala na domove, ljubljene mame, ki so znale skuhati takšna nedeljska kosila.

Vedeti je treba, da se je v tem času valilo preko slovenskega ozemlja 400.000 vojakov, ki so v svoji grozi, kaj se bo s poraženci zgodilo, bežali v objem Hitlerja. Zavedali so se, koliko gorja, pobojev, požganih domov, ubitih otrok, žena , starčkov, so pustili za sabo. V filmu se da to vse zvedeti, čutiti. Izživljanje nemške soldateske nad Sinom, mladim petnajstletnim partizanom, pokaže, da jim še ni bilo zadosti gorja.

Film nazorno pokaže željo borcev, da bi se sprostili, odpočili, bili siti, se ogreli na toplem, si zapeli mnoge od danes ponarodelih partizanskih pesmi. Ljubezen, bila je pokazana v filmu, skoraj zamolčana, vendar močno izražena v pričakovanju svobode. Skrb komandanta Frante! Velika, dobro izražena, popolna. Tudi še živeči, 96 letni Franc Sever Franta, je tu s svojo duhovnostjo ob pisanju romana Past na Menini planini.

Ogled premiere filma, v četrtek 17. oktobra, je pokazal, da si slovenska javnost želi resnične prikaze iz časa NOB, resnice o delu Osvobodilne fronte, OF, da ima brez pretiravanja pravico zvedeti o vseh stvareh, ki v sedanjem času buri politično stanje v naši mladi državi. Mnogi namreč vemo iz prebranega, objektivnega podajanja profesorjev zgodovine naše polpretekle zgodovine, da je bil to čas boja za domovino, jezik, svobodo v lastni državi, pravico do lastnine, ki jo ustvari posameznik. Okupatorji, nacisti, fašisti, ustaše, so to z razkosanjem Slovenije, Slovencem vzeli. A ni upor potem svetinja naše zgodovine. Ponos, da smo v podjarmljeni Evropi našli pogum, smelost organiziranja OF, ki jo še vedno spoštuje ves svet. Zakaj potem toliko vrženega gnoja na spomenike, poimenovanje ulic, odmika knjig iz knjižnic, srda proti rdeči zvezdi … Čas naše zgodovine, nas, ponosnih, ko smo peli Lepo je v naši domovini biti mlad. V brigadah, akcijah, literarnih večerih, ob tabornem ognju, ko je partizan pripovedoval dogodke svojega štiriletnega preživljanja v gozdovih.

Starejši obiskovalci, in tudi zaključno vprašanje ob stiku z režiserjem in igralci, je vsebovalo sporočilo vodstvom osnovnih in srednjih šol, društvom in različnim organizacijam, županom občin, ministrstvom, da bi bilo prav, da si množično ogledajo, zlasti mladi, film Preboj. Z dobro spremno besedo se naj pozabljajo nekdanje zamere, saj partizani niso sodelovali pri obsodbah in dogodkih ob koncu našega narodnoosvobodilnega boja. Naravnanost oblasti tedanje Evrope je hotela izkoreniniti gorje nacionalnih zahtev, ki se žal vrača skozi priprta vrata v naš vsakdan. Ne želimo mladim gorja, ki so ga preživeli njihovi stari starši; izgon, internacijo, zapore, odvzem otrok, domov in zahtevo, da ne smeš govoriti v materinem jeziku. Ko okupator požiga vse, kar je slovenskega.

Tudi v našem mestu in okolju so številni pomniki na čas gorja, boja za svobodo. Ravno v oktobru in novembru 1943 je bilo okoli nas največ pobitih. Zdaj je čas, da uredimo grobove in mrtvim položimo cvet in ob tem zapojemo, V gori vriska partizan …

Razumi, da je to samo tvoje življenje in da ga živiš zaradi sebe. Zato delaj to, kar imaš rad/a in delaj to pogosto. In ne pozabi - imej vero v sebe, da spoštuješ boj partizanov in uživaš svobodo, ki so jo tvoji predniki priborili s krvjo.

Za bralce Jože Pečnik, avtor teksta in slik

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava