DL: Ne v porodnišnici - Rodila je doma, kot nekoč

20.10.2019 | 19:00

Srečna družinica: Andrej, Janja in mali Svetin

Mamica in Svetin takoj po rojstvu (Foto: osebni arhiv)

Tako majhen, pa že na njivi! (Foto: osebni arhiv)

Prvi poskusi lulanja brez pleničke

Dobiti otroka je nekaj najlepšega v življenju. Novo bitje poveže mamo in očeta, nadgradi njuno ljubezen in odnos. To spoznavata tudi Andrej Brečko in Janja Turk iz Mihovice pri Šentjerneju, ki sta 5. decembra lani dobila prvorojenca Svetina. Pravzaprav jima ga je prinesel kar sv. Miklavž.

A Svetin se v nasprotju z večino otrok danes ni rodil v porodnišnici, ampak doma. To ni naključje, ampak zavestna odločitev Janje in Andreja, ki za svojega otroka želita, da se rodi čim bolj naravno in da raste čim bolj v skladu z naravo, kot skušata tudi sama.

Janja in Andrej prijateljujeta že štiri leta. Janja, ki prihaja iz sosednje vasi Roje, je svojo ljubezen spoznala, ko je prišla pogledat »nekega zanimivega tipa« s štajerskega konca, ki se je lotil gradnje posebne, bio hiše iz naravnih materialov: lesa, slame, ilovice, peska, večina stvari je reciklirana. Priskočila je na pomoč, simpatija je prerastla v ljubezen in zdaj že dve leti živita v svoji hišici in v čim bolj samooskrbnem gospodinjstvu, saj imata velik vrt, kjer si pridelata skoraj vse, kar potrebujeta. Vse sile vlagata v projekt Nova Zemlja, za zdrav planet. O tem smo podrobneje v Dolenjskem listu že pisali.

SVETIN NAČRTOVAN

In kot pravi pregovor Najprej štalica, potem kravica sta Janja in Andrej po gradnji hiše začela razmišljati o naraščaju. Na prihod novega bitja sta se dobro pripravila, vse sta načrtovala, tudi kdaj je za rojstvo najprimernejši čas.

»Želela sva, da Janja rodi pozno jeseni, ko na vrtu ni več toliko dela in se bova otroku lahko posvetila, da bo ta spomladi že toliko star, da bo lahko začel okušati naravne okuse doma pridelanega sadja in zelenjave, skratka da bo vse potekalo čim bolj naravno,« je pripovedoval Andrej.

Da bo Janja otroka rodila doma, je bilo menda kar samoumevno. »Tako sem čutila sama, tudi Andrej se je strinjal in me vseskozi podpiral,« je pripovedovala. Seveda se je na tak porod dobro pripravila – poleg z zdravim in umirjenim načinom življenja tudi z branjem različne literature. Najbolj so se je dotaknile zbirke knjig Zveneče cedre tajge. »Spoznala sem, kako je za mamo in otroka najbolje, da se ta rodi v domačem okolju, v stiku s starši, saj ne potrebuje drugih ljudi in mešanj tujih energij. Prebrala sem tudi knjigo Modrost rojevanja Ine May, ameriške babice, ki je vodila nešteto porodov doma. Pravi, da je žensko telo sposobno roditi brez anestetikov, čim bolj naravno, le omogočiti mu je to treba. To knjigo bi res morala prebrati vsaka ženska pred porodom, ne glede na to, kje rojeva,« je dejala Janja.

ROJEVALA Z ANDREJEM IN BABICO

Seveda je med nosečnostjo, ki je potekala dobro, redno hodila na zdravniške preglede in svoji ginekologinji povedala, da si želi roditi doma, »kar je sprejela z razumevanjem«.

Si je pa Janja uredila, da bo pri porodu z njo doma poleg Andreja tudi babica, registrirana za porode na domu. Spoznali sta se že med nosečnostjo, se pogovorili o marsičem, in ko se je nakazoval porod, je prihitela v Šentjernej.

Janja je rojevala na tleh, v topli dnevni sobi ob peči, saj ji je bilo ležišče na blazinah, ki ga je uredil Andrej, najbolj udobno. »Po pravici povem, da je bilo hudo, da je bolelo, ampak tudi bolečina je z namenom, kajne? Analgetikov nisem hotela. Trajalo je dolgo – rojevala sem vso noč, 14 ur. Odpirala sem se hitro, iztis pa je bil težak. A vse je pozabljeno, ko zagledaš drobceno bitje, sad ljubezni,« je pripovedovala Janja, ki je 5. decembra lani, 12 dni po predvidenem roku rojstva, kot 28-letna prvič postala mamica. Svetin – to staroslovansko ime se jima je z Andrejem zdelo najlepše in sporočilno – se je rodil težak 3.600 gramov in velik 53 centimetrov.

NA PREGLED V BOLNIŠNICO

Tudi za 44-letnega Andreja je bilo rojstvo sina posebna izkušnja. »Prvi sem ga sprejel, ga dal na materine prsi, in vsi smo bili skupaj. Občutki so neverjetni, jokal sem in bil v šoku, najlepša izkušnja pa je, ko me je sin pogledal in ko sem videl, da ve, da sem njegov oče,« je dejal Andrej. On je tudi prerezal popkovino, a šele uro in pol po porodu, »saj smo jo pustili, dokler je še utripala«.

Ker se Janji posteljica po porodu ni odstranila – kljub masaži, so poklicali reševalce, in mamica je dobila injekcijo oksitocina. Na pregled so jo v bolnišnico odpeljali skupaj z otročičkom, ker je bilo z obema vse v redu, sta že čez nekaj ur prišla domov.

»Povedati moram, da sva z Andrejem vseskozi trdila, da s porodom doma ne bova vztrajala za vsako ceno in da bom, če bodo nastali zapleti, odšla v bolnišnico, kajti gre vendar za življenje. K sreči je bilo vse v redu in hvaležna sem, da sem lahko rodila na tak način in da sem imela tako podporo in občutek varnosti v Andreju. Morda bi se še katera ženska odločila za porod doma, a brez ´primernega ´ partnerja ne gre,« je dejala Janja indodala, da si ne predstavlja, da bi rojevala v bolnišnici pod pritiskom, »kjer se vse prehiteva in se vedno mudi, zato je veliko nepotrebnih prerezov presredkov, prehitrih carskih rezov, in ženski ne omogočijo, da bi rojevala v svojem tempu.«

SINKO NAPREDUJE

Mnogi v okolici so navdušeni, ker je Janja rodila doma, in obema z Andrejem čestitajo za pogum, spet drugim se zdita čudna. A to ni pomembno.  »Najpomembneje je, da najin sin že od rojstva hitro napreduje in se razvija. Zelo hitro je bil odziven, po nekaj tednih se je smejal, imel bister pogled. Gotovo čuti ljubezen, varnost, pozitivno energijo in resnično skoraj ne joka, vsaj ne brez veze – le če je lačen, žejen, pokakan,« je opisovala srečna mamica.

Seveda ga pridno doji in pri dojenju bo vztrajala, »dokler bo obema prav«, zdaj, pri osmih mesecih, pa mu seveda že dodaja tudi sadje, zelenjavo, vse pridelano na domačem vrtu. »Najraje ima bučno juho,« se je nasmejala. S Svetinom starši hodijo na redne preglede k pediatrinji v Žužemberk in so zadovoljni. Vsaj prvo leto bodo počakali z vsemi cepljenji, da se mu dobro vzpostavi imunski sistem, nato se bodo odločali tudi o tem.

Pri Svetinu seveda ne uporabljajo plenic za enkratno uporabo. »Niso zdrave, lahko povzročajo neplodnost, razne alergije ipd.,« je dejala Janja, ki raje uporablja pralne pleničke in nepremočljive hlačke povrh, uvaja pa tudi že brezpleničarstvo. »Ugotoviti moraš otrokov ritem in zjutraj ali ko ga previjam, ga kar dam nad posodo in pogosto že sam lula in kaka. Rada bi, da bi bil okrog enega leta že brez plenic – to bo dobro zanj in za nas: manj dela, manj stroškov,« je praktična. Svetin z veseljem že čofota v bazenčku pred hišo in ima rad družbo. Starši želijo, da bi sin odrasel čim bolj naravno in da uresniči in razvije potenciale, ki jih ima v sebi. »Nekje sem prebral, da je vsak otrok rojen kot božansko bitje, če ga ukalupiš, pa se lahko spremeni v hudiča. Žal ima mnogo otrok razne konflikte v sebi, ne vejo, kdo so, delajo, kot jim narekuje družba, kot želijo starši. Otroci so res velika odgovornost, če zanje ne misliš skrbeti, kot je treba, je bolje, da jih nimaš,« meni Andrej.

Janja in Andrej upata, da se bo njuna družina v prihodnosti povečala še za kakega člana, ravno tako pa želita, da se tudi ta rodi doma, v prijetnem in ljubečem okolju bližnjih. »To je najlepša dobrodošlica, ki mu jo lahko dava,« sta prepričana.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 16. avgusta 2019

Besedilo in fotografiji: Lidija Markelj