DL: Portret tedna - Silvo Vene

19.10.2019 | 16:30

Rad ima svojo družino in bližnje, navezan je na domači kraj in ljudi, za katere se v različnih društvih razdaja že od mladih let, z veseljem in odgovorno opravlja poklic poštarja. To je 44-letni Silvo Vene, doma iz Gorenjih Radulj pri Bučki, prejemnik letošnjega občinskega priznanja Občine Škocjan.

Med mnogimi lastnostmi, kot so pridnost, poštenost, odgovornost, prijaznost in umirjenost, ga odlikuje tudi danes skoraj že nepoznana skromnost. Nikoli mu ni bilo do nazivov in pozornosti – Silvo je najbolj zadovoljen, če se kaj dobrega in koristnega naredi za napredek skupnosti.

Za Silvovo prostovoljstvo je poleg nedvomno dobre vzgoje doma »krivo« predvsem gasilstvo. Med gasilce je prišel že kot pionir – vsa leta je napredoval v znanju, gasilskih spretnostih in veščinah, tako da ima danes pomembne naloge: v domačem gasilskem društvu na Bučki je že več kot dvajset let tajnik, opravlja naloge poveljnika občinskega gasilskega poveljstva, v Gasilski zvezi Novo mesto pa je podpoveljnik, zadolžen za izobraževanje. Temu je tudi sam posvečal veliko pozornosti in prišel do naziva višji gasilski častnik. »Včasih je bilo dovolj, da ima gasilec vedro vode, zdaj pa je treba pomagati pri zahtevnih požarih in intervencijah, nuditi prvo pomoč itd., brez znanja ne gre,« pravi sogovornik. Znanje in izkušnje nesebično prenaša na mladi rod, in preko mladinske komisije pri gasilski zvezi je vpeljal kar dvoje priljubljenih tekmovanj: orientacijo in kviz gasilske mlade, znotraj škocjanskega občinskega poveljstva pa PGD Bučka že nekaj let na njegovo pobudo organizira taktično tekmovanje »naj operativna enota«.

Silvo je prepričan, da je treba mlade že zgodaj navajati za čut do sočloveka in skupnost, da ne bodo prostega časa preživljali le za računalnikom in s pametnim telefonom v roki. Odtujenost je namreč že velik problem sodobnega človeka. »Je pa res, da je mlade vedno težje privabiti v gasilske vrste, tudi na podeželju,« ugotavlja.

Sicer pa se Silvo za svoj kraj razdaja tudi na drugih področjih. Predseduje turističnemu društvu, zagnan je v športnem društvu, je član sveta krajevne skupnosti na Bučki, dva mandata je bil škocjanski občinski svetnik. Je tudi ustanovitelj in vodja Ekološkega zavoda Radulja, kar je bilo nujno za obstanek lokalnega vodovoda. Silvo to nalogo opravlja odgovorno in vestno, ravno tako svoj poštarski poklic.

Po osnovni šoli se je v Krškem sicer izobrazil za elektrotehnika in nekaj let celo delal v elektro podjetju, postal je tudi poslovni sekretar, a ko so na Bučki iskali za poštarja kakega domačina, se je javil. In ni mu žal – rad ima delo z ljudmi. Prav letos mineva že dvajset let, odkar se vsako jutro s kangujem odpravi med ljudi na območju Bučke, kjer deluje t. i. premična pošta. Obiskuje in s poštnimi storitvami oskrbuje občane enajstih vasi, in kot pravi Silvo, nekateri tudi po nekaj let že niso videli poštne stavbe, saj za vse poskrbi on. Brez zaupanja seveda ne gre, pridobiti pa si ga je mogoče le z dobrim delom in poštenostjo. Silvo je tudi kot poštar zelo priljubljen – je profesionalen, z ljudmi, med katerimi so zlasti starejši mnogi osamljeni doma, pa rad poklepeta in jim reče kaj spodbudnega. Zato ne preseneča, da je bil pred leti v akciji Dolenjskega lista Naj poštar izbran med prvih deset. Še zdaj ve, da je za nagrado prejel mobilnik.

Kako Silvo vse to zmore? Oporo in razumevanje ima nedvomno v družini, saj je tudi njegova življenjska sopotnica Jelka Tršinar, svetovalka v kabinetu sevniškega župana, podobna »dušica«, ki ravno tako že od mladih nog rada dela za skupno dobro Bučklanarjev. Tudi sama je že prejemnica škocjanskega občinskega priznanja, nedavno pa je bila nagrajena s posebnim državnim priznanjem za naj prostovoljko, zaposleno v javni upravi za leto 2018. Nič koliko projektov sta Jelka in Silvo zasnovala in uresničila skupaj – npr. e-točko pri gasilskem domu na Bučki, ki je bila ena prvih tovrstnih na Dolenjskem, ko internet še ni bil tako dostopen kot danes, pa spletno stran, ki so jo na Bučki imeli celo prej kot v Škocjanu, semanji dan itd. Seveda brez pridnih ostalih krajanov mnogo projektov ne bi bilo mogoče uresničiti.

Zelo pomembna jima je tudi družina – v Gorenjih Raduljah, na domačiji Silvovih staršev, lepo vzgajata dva sinova: 12-letnega Matica in 9-letnega Filipa. Kmalu družinico čaka zaslužen oddih, ki jo bodo izkoristili za potep po Evropi, kjer bosta Silvo in Jelka gotovo našla kak primer dobre prakse, ki ga bosta skušala vpeljali v njima tako ljubi Bučki, »pušeljcu Dolenjske«.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 1. avgusta 2019

Lidija Markelj