DL: Vsa življenja fižola - Spomin in enolončnica

17.10.2019 | 13:20

Amalija (levo) in Ivanka (Foto: M. L.)

Amalija (levo) in Ivanka (Foto: M. L.)

Iz košare gre v roko, iz roke gre v zemljo in iz zemlje zraste. Fižol. Ko zraste, ga odtrgajo s stebla ... Tako je to že leta in stoletja s fižolom v povezavi z ljudmi, ki ga iz košare spoštljivo vzamejo v roke in ga spuščajo, po štiri ali pet, v jamico, da potem, za spomin na stare čase in na mamo in na staro mamo in za enolončnico, zraste fižol, iz enega zrnca več novih.

Ko obtrgujejo fižol, je največkrat poletje, mogoče celo sredina julija. Nizki fižol, o tem govorimo, v tem času že dozori, mogoče še ne ves, ki je pred tem pognal iz zemlje in zrasel, ampak nekaj je gotovo že zrelega. Tak, nizki fižol, ki je letos že dozorel, čeprav mogoče še ne ves, sta nedavno trgali s stebel Amalija Barbič in njena sestrična Ivanka Kranjc v Šutni pri Amaliji doma. »Letos je kar dober pridelek,« je povedala Amalija v zvezi s količino fižola.

Kup, sredi katerega sta posedli, ker tako fižol najlažje obtrguješ, je bil lep. Kdor ima posebno rad svežo zeleno barvo ali pa že malce porumenele odtenke listov, ki so zaznamovali videz omenjenega kupa fižola, bi si srčno zaželel imeti oblačilo v taki barvi. Si predstavljate svet, kjer bi se v neki družini dva pogovarjala in bi vprašal: »Kaj si želiš za rojstnodnevno darilo?«, in bi mu odgovorila, »bluzo v taki barvi, kot so jo imeli, se spomniš, listi našega lanskega fižola.« Takemu svetu ne bi zaradi takih čustvovanj manjkalo ničesar, mogoče bi bil zaradi njih celo lepši. Ali je tak svet kdaj bil, ali kdaj bo ali je?

Bi pa na svetu nekaj manjkalo, če na njem ne bi bilo njive, ki ji rečejo Dolina. Na njivi s tem imenom je namreč zrasel fižol, ki sta ga, kot rečeno, Amalija in Ivanka skupaj trgali pred dnevi.

Pred leti pa sta bili skupaj v osnovni šoli v Podbočju. Takrat je bila Amalija doma še v zgornjem delu vasi, ki mu pravijo Gorenja Šutna, Ivanka pa v vasi Brlog. Tudi takrat so sadili fižol in ga trgali, tudi že takrat za spomin na stare čase in na mamo in na staro mamo in za enolončnico.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 1. avgusta 2019

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava