Ljudje ob Kolpi: Janez Marentič - zaradi poštenosti težave s komunisti

30.9.2019 | 12:10

Ustanovni kongres KPS na Čebinah - Marentič nasproti Kardelju ...

Ustanovni kongres KPS na Čebinah - Marentič nasproti Kardelju ...

Janez Marentič, agronom, publicist in politik

Rojen v Clevelandu, ZDA 20. aprila 1910. umrl v Ljubljani 28. septembra 1942)

»Gospoda in zima nič ne šenkata«, slovenski pregovor, ki ga je uporabil tudi Janez Marentič v svojem delu.

Belokranjec Janez Marentič se je rodil 20. aprila 1910 v Clevelandu kot sin izseljenskih staršev. Oče Janez je delal v železarni, mati Bara pa v veliki industrijski pralnici. Ko je oče zbolel za tuberkulozo, se je družina vrnila domov, kjer je oče kmalu umrl, za njim pa tudi mati; tako da je Janez že pri desetih letih osirotel. Pozneje opisuje izseljensko problematiko Bele krajine: da je leta 1909 je imela Bela krajina 26.000 prebivalcev, med leti 1880 in 1910 se jih je izselilo v Ameriko 12.000 (nekateri so se vrnili). Izseljevali so se predvsem mladi: tako je pri vojaškem naboru leta 1909 v črnomaljskem okraju (celotna Bela krajina) manjkalo kar 76% nabornikov ker so bili v Ameriki.

Takratni podzemeljski župnik Valerijan Učak je med bistrimi, a siromašnimi belokranjskimi fantiči izbiral tiste, ki naj bi šli pozneje na bogoslovni študij. Med njimi sta bila tudi Janez Marentič in Jože Berkopec. Odšla sta v Ljubljano in imela med šolanjem na gimnaziji brezplačno hrano in stanovanje pri križevniškem redu - v Križankah. Internat sta pred koncem gimnazije zapustila in sama v veliki stiski dokončala gimnazijo (domnevno sta internat zapustila zaradi velike krivice, ki sta jo zaznala v internatu). Pozneje sta oba študirala agronomijo v Zagrebu, kjer sta tudi diplomirala. Janez se je ta čas preživljal z instrukcijami. Med študijem je Marentič preučeval ne le kmetijsko snov, ampak tudi marksistično literaturo. Bil je organizator predvojnega levičarskega gibanja v Beli krajini, kulturno-politični aktivist in publicist. Leta 1932 je bil pobudnik ustanovitve partijske celice na Mlakah pri Podzemlju, ki je bila prva v Beli krajini.

Janez Marentič je bil tudi udeleženec ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, ki je potekal 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah (delno v cerkvi, delno na kmetiji), in bil tam izvoljen v centralni komite KPS. Bil je tudi član kmetijske komisije. Marentič je bil zelo studiozen, skromen in z velikim občutkom za pravičnost. Zaradi te odkritosti in poštenosti je imel tudi vedno težave. Ne le z oblastmi, pač pa tudi z nekaterimi vodilnimi komunisti. Kot je povedala Janezova hči ddr. Barica Marentič Požarnik, že sama slika ustanovnega kongresa na Čebinah simbolno prikazuje to situacijo: Marentič stoji na diametralno nasprotni stani kot Edvard Kardelj – saj sta tudi sicer bila precej različnih mnenj!

Druga zanimivost tega kongresa pa je bila, da je bil Marentič v tej družbi edini akademsko izobražen človek in tudi edini, ki je zastopal kmečki stan. Vsi ostali (tudi drugi Belokranjec Mihelčič) so poudarjali zgolj delavski proletariat. Zanimivo je, da je bil tudi zelo kritičen do opisovanja kmečke idile, ki to ni; pač pa le trd boj za preživetje. Tudi Prešerna je kritiziral, ko v pesmi O, Vrba pesnik lahkoverno poveličuje življenje slovenskega kmeta: … Zvestó srce in delavno ročico; za doto, ki je nima milijonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.

Misel: »Naša politika mora omogočiti kmetu, da poceni kupi, a zato mora odstraniti posrednika med seboj in konzumentom«, je Marentič povzel po dr. Vladku Mačeku, hrvaškem politiku, kar komunistom ni bilo povšeči. Tudi današnji kmečki stan meni enako. Pisal je tudi o težkem položaju kmečkih deklet, ki so delale kot služkinje v Zagrebu, saj so morale biti največkrat tudi priležnice. Večkrat opisuje hudo finančno stisko, zadolženost kmetov in slabe pridelke na kmetijah v Beli krajini. V pismu iz Kostela pa citira: »Zjutraj žganci in mleko, opoldan žganci in solata, za večerjo žganci … vsi smo že kakor goske od te solate…«

Začetek druge svetovne vojne je Marentiča doletel v Beogradu ko je bil odpuščen iz zapora Glavnjača (zaprt zaradi organizacije štrajka državnih uslužbencev), kjer je bil priča nemškemu bombardiranju. Prostovoljno se javi v vojsko in doživi kapitulacijo na Kordunu. Že od otroštva je bolehal za tuberkulozo. Kljub bolezni in stalnemu preganjanju je bil eden glavnih organizatorjev OF v Beli krajini. Nato je moral v bolnišnico, kjer ga je ves čas močno nadzorovala okupatorska policija. Neozdravljivo bolan je bil odpuščen iz bolnišnice in je 28. septembra 1942 umrl v Ljubljani, star 32 let, z le nekaj meseci delovne dobe, saj kljub pomanjkanju tovrstnega kadra službe zaradi svojega političnega nazora ni dobil.

Poleg tega, da je pisal članke v številna legalna in ilegalna glasila, je skupaj s tastom dr. Jankom Šlebingerjem napisal Bibliografijo slovenske kmetijske literature. Marentičevo najpomembnejše znanstveno delo pa je študija Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, ki je izšla v knjižni obliki leta 1957, šele 15 let po njegovi smrti. Tudi ta izdaja njegovega dela (urednik inž. Ivan Levstik) je čudež, saj so v socialistični državi tegobe kmetov, ki jih Marentič opisuje v 30-ih letih še vedno podobne; nova oblast pa priznava le družbeno kmetijstvo, v zasebnem vidi razrednega sovražnika.

Ob 40-letnici njegove smrti je pri Kmečkem glasu izšla knjiga Spomini na Janeza Marentiča, za katero je prispevke zbrala njegova žena Vera. Socialistični režim ga je poskušal zamolčati in šele v 60-ih letih je bil predstavljen javnosti.

Poleg spomenikov v Podzemlju in Črnomlju obeležuje Marentičevo delo tudi spominska plošča na Biotehniški fakulteti – oddelku za agronomijo, nekoč pa je njegovo ime nosila tudi OŠ v Podzemlju. Njegovo ime nosita tudi ulici v Ljubljani in Črnomlju.

Boris Grabrijan

Galerija

_zzmarentic (1)
_zzmarentic (2)
_zzmarentic (3)
_zzmarentic (4)
_zzmarentic (5)

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

18d nazaj—     + (2)     – (2)     Oceni vl 

Iz mladosti se spominjam, da je bil Janez Marentič revolucionar in tudi družbeno priznan. Nekako se včasih ne morem znebiti občutka, da se tudi majhna nerazumljenost večine ali oblasti napiše kot napad na posameznika, če pa so s tem mišljeni komunisti, je še toliko bolj povdarjeno kot krivično. Ali je danes v včasih preveč popustljivi demokraciji kaj drugače? Poštenost se mora vedno in v vseh ureditvah boriti za svoj prav. (vika lozar)

16d nazaj–1     + (2)     – (3)     Oceni Lojzekov stric 

Komunist ne hvala

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava