DL: Po dolgih letih - Živi spomini pred mrtvimi vrati

20.9.2019 | 12:20

S spomini na čas, ko je rudniški vlak še vozil (Foto: M. L.)

S spomini na čas, ko je rudniški vlak še vozil (Foto: M. L.)

Marjan Simončič, Martin Vidmar in Herman Kunej (Foto: M. L.)

Marjan Simončič, Martin Vidmar in Herman Kunej (Foto: M. L.)

Zastava pa kljubuje vsem viharjem časa. (Foto: M. L.)

Zastava pa kljubuje vsem viharjem časa. (Foto: M. L.)

Alojz Šribar, Mirjana Tropina in Milan Šribar (Foto: M. L.)

Alojz Šribar, Mirjana Tropina in Milan Šribar (Foto: M. L.)

Na Senovem so se pred kratkim srečali rudarji. Na Ravnah so sedli pod nadstrešek, direktor h kopaču, ta k sindikalistu in sindikalist k inženirki rudarstva. Bili so prava knapovska klapa. Ker rudnika na Senovem ni več, so obujali spomine nanj in na svoje rudarske dni ter tako na najlepši način počastili dan tega srečanja, 3. julij, dan rudarjev.

»Dokler je na Senovem obratoval rudnik, so bile prireditve ob dnevu rudarjev. Ko ni bilo več rudnika, tudi praznovanj ni bilo več. Letos 3. julija bo drugače. Nekdaj zaposleni pri Premogovniku Senovo se bomo tega dne srečali. Ker bo to prvo srečanje po dolgih letih, ne bo razkošja. Pomemben bo klepet, obujanje spominov na naše delo: na separaciji, v delavnici na Rorah, v upravni zgradbi in v jami, pri transportu in vseh s premogovnikom povezanih dejavnostih,« so zapisali v vabilo za tokratno srečanje.

Na to prvo srečanje po dolgih letih so prišli med drugimi tudi trije direktorji rudnika: Marjan Simončič, ki je bil zadnji direktor – direktor rudnika v zapiranju, Herman Kunej kot predzadnji in Martin Vidmar, ki je rudnik vodil še pred njim. V rudniku Senovo so nehali kopati premog leta 1996, po dvesto letih obratovanja tega premogovnika. Dokončno so ga zaprli leta 2008, sta pojasnila Simončič in Vidmar. »Ob zapiranju rudnika smo v socialnem pogledu uspeli poskrbeti ali s prezaposlitvami ali kako drugače skoraj za vse delavce,« je povedal Simončič.

Zbrane je nagovorila Mirjana Tropina. »Pobudo za to, da bi se srečali, je dal Lojze Šribar. Potem sva se priključila še Milan Šribar in jaz; tako smo uspeli organizirati današnje srečanje,« je povedala Mirjana Tropina, po poklicu univerzitetna diplomirana inženirka rudarstva in geotehnike.

Herman Kunej je imel to čast ali nalogo, da je nagovoril zbrane v smislu slavnostnega nagovora. »Silno sem bil presenečen, ko sem dobil vabilo za 3. julij, za današnje srečanje knapov. Srečanje enako mislečih ljudi iz rudarskih krogov, lahko rečemo. Pred približno dvajsetimi leti smo vedeli, da bomo morali končati premogovništvo. Ko sem prišel k rudniku leta 1995, smo imeli 305 zaposlenih. V naslednjih letih smo število zmanjšali na 57. Zelo smo si prizadevali za nova delovna mesta in iskali možnosti za prezaposlitev naših ljudi. In nekaj nam je uspelo. Ne samo z Metalno, ampak tudi z Lisco in drugimi podjetji. In danes lahko rečem: nesmiselno je govoriti o tem, da smo takrat kar koli grešili v povezavi z novimi programi. Bistvo je v tem, da smo uspeli, da se je večina naših ljudi prezaposlila. Ob tem, ko smo danes tu, obema Šribarjema in Mirjani rečem hvala, da so organizirali to srečanje. Naš cilj mora biti, da se bomo srečali tudi drugo leto,« je rekel Herman Kunej. Klepet je potem šel naprej. Oglasila se je harmonika. Kot odlitek veliko znanih in neznanih spominov dvestoletne dobe je zbranim na Ravnah delal družbo rudniški vlak, postavljen tja ob breg najbrž po zadnjem rudniškem transportu, ki ga je takrat Mirjana Tropina fotografirala za svoj in skupni rudarski spomin.

Na Ravnah je 3. julija 2019 pozno popoldne nalahno vlekel veter, in če bi Milan Šribar pred seboj odprl knjigo Antona Seherja Premogovnik Senovo, ki jo je pozneje podaril piscu tega besedila, bi jo veter nemara odpiral list za listom. Blizu zadnjega dejavnega in zdaj zaprtega vhoda v rudnik se je na svojem stalnem mestu bleščala zastava s skromnim, a prepričljivim in sporočilnim rudarskim znakom. »Ni več rudnika, ni več rudarjev, je pa zastava,« je ob pogledu na ta simbol rekel Alojz Šribar in videti je bilo, da je izrazil nostalgijo in ponos ter zvestobo vseh rudarjev na Senovem. Zastava, kot da zaznava to svoje poslanstvo, je komaj opazno zanihala z vetrom v svečanem popoldnevu kot v pričakovanju 3. julija 2020, ko bodo pod njo v njenem znamenju spet oživeli spomini na rudarska leta.

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 11. julija 2019

M. Luzar

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

27d nazaj+2     + (2)     – (0)     Oceni Franci D 

Alojz je bio najjjači knap, ha ha ...

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava