DL: Film o ivanju - Ogenj v pomoč soncu za ohranjanje moči

17.9.2019 | 12:10

Janez Pezdirec (na desni) med snemanjem filma možakarjem svetuje, kako naj postavijo kres. (Foto: M. B. J.)

Raziskovalec in zapisovalec ljudskega izročila Janez Pezdirec iz Slamne vasi pri Metliki je na Lokvici pri Metliki v okviru kulturnega društva Vezilo snemal svoj četrti kratki igrani dokumentarni film. Naslov mu je dal Ivanje na Lokvici, poleg biografske pa ima film tudi veliko etnografsko sporočilno vrednost.

Pezdirec je do zdaj posnel filme o koledovanju treh kraljev, bobnanju za god in o peki jagenjčka kot sladice. »Razlog, da sem se tokrat lotil snemanja prav te tematike, in to prav na Lokvici, je bila pesem, ki sem jo pred dvema letoma pri iskanju ljudskih pesmi našel v tej vasi. Nekoč so jo peli fantje, stari od 15 do 17 let, ki so na ivanje hodili od hiše do hiše in voščili srečo. V filmu pa bodo prikazani še nekateri običaji, ki sicer niso bili značilni za Lokvičane, ampak za druge kraje v metliški občini,« je predstavil Janez.

V filmu je Pezdirec, ki je bil v vlogi režiserja in scenarista, želel prikazati dogajanje ob ivanju pred drugo svetovno vojno. Osrednji dogodek je bilo kurjenje kresa, ki so ga vedno postavili na razpotje, saj so s tem želeli odgnati zle duhove in slabe misli. Okrog smrekove sušice, zapičene v zemljo, so naložili dračje ali rezje iz vinogradov, na vrh pa privezali zelenje. Dolžnost vsakega gospodarja je bila, da je po svojih zmožnostih prispeval za kres, saj naj bi si s tem zagotovil dobro letino ter da bo bog pred hudim obvaroval družino, živino in polja. Kdor ni dal ničesar, se je pregrešil.

Na vrh kresa so privezali šop praproti in rož kresnic. Kres so 23. junija zvečer prižgali na treh mestih, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ob kresu se je zbrala vsa vas, poleg hrane in pijače pa ni manjkala niti pesem. Verjeli so, da plameni pomagajo soncu, da ohranja svojo moč in odganja zle duhove. Dečki so skakali čez ogenj, ki naj bi imel očiščevalno moč, hkrati pa naj bi dal skrivnostno moč, ki obvarujejo pred boleznijo. Otroci so si v ognju prižgali tudi leskove palice, s katerimi so mahali proti nebu ter odganjali duše in slabe sile. Fantje, stari okoli 15 let, pa so odšli po vasi od hiše do hiše, peli in voščili so za dobro žitno letino, blagoslov v vinogradih in mir v družini. Za vratni podboj so zataknili rožo kresnico. Za voščilo so navadno dobili jajca, in ko so se že veselili, da se jih bodo lahko končno enkrat do sitega najedli, se jim je lahko zgodilo tudi kaj nepredvidenega. Na primer, da so jih obkolili starejši fantje in jim pobrali vsa jajca.

Postavljanje kresa je bilo predvsem v moški domeni, medtem ko so ženske naredile šopke iz travniških rož, med katerimi niso smele manjkati ivanjščice, in jih metale na strehe, ker so verjele, da bodo, če bo šopek ostal na strehi, imele v tistem letu srečo v ljubezni. Šopek rož so odnesli tudi na njivo, na primer s pšenico, in ga postavili med bilke ter si s tem izgovorili dobro letino.

Na ivanje pa so začeli že navsezgodaj klenkati v zvoniku vaške cerkve in streljati z možnarji. Verjeli so namreč, da glas blagoslovljenih zvonov prihaja na pomoč pred duhovi rajnih, streljanje z možnarji pa pomaga pri obrambi pred coprnicami.

V filmu nastopa okoli 50 ljudi, večina pa je Lokvičanov. Najstarejša ima 92 let, najmlajši pa okoli 10. »Ljudje so z veseljem sprejeli predlog o snemanju filma in so pomagali po svojih močeh, torej s pripovedmi, kako je bilo nekdaj, in tudi, če je bilo treba speči kruh, belokranjsko pogačo ali prinesti vino. Očitno je bilo, da jim je veliko do tega, da se vsaj v filmu ohranijo njihovi običaji, a tudi govorica, saj vsi govorijo v lokviškem narečju. In zdaj je bil skrajni čas, da posnamemo film, dokler je še živih nekaj ljudi, ki se spominjajo, kakšni do bili običaji pred desetletji. Prav ivanje je bilo včasih za ljudi zelo pomembno, saj je bilo njihovo preživetje močno odvisno od letine, ta pa od vremena, pri katerem sta imela pomembno vlogo prav sonce in njegova moč,« je ob koncu snemanja filma, ki naj bi bil na ogled proti koncu letošnjega leta, dejal Janez Pezdirec.

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 4. julija 2019

M. Bezek Jakše