DL: Portret tedna - Anica Butkovič

16.9.2019 | 11:30

Ob letošnji desetletnici izbora najboljših učiteljic in učiteljev osnovnih šol v Sloveniji, ki ga organizira uredništvo revije Ona v sodelovanju s civilno pobudo Kakšno šolo hočemo, je naj učiteljica 2018/19 postala Anica Butkovič iz Osnovne šole Maksa Pleteršnika Pišece. Tiste, ki so ji podelili to odličje, je vprašala, zakaj so izbrali ravno njo. Odgovorili so ji v obrazložitvi in z vsem, kar so ji sporočili z besedami in drugimi izrazi zahvale na nedavni slovesnosti v dvorani v Pišecah. Sama pa o sebi pravi, da spada med tiste ljudi, ki vse življenje vidijo delo in se zagrizejo vanj. Nekateri jo imajo zato za deloholika.

Svoj učiteljski delovnik vidi na, lahko bi rekli, vsaj malce poseben način, ki ni nujno tudi način vseh učiteljev v državi. »V šoli nisi samo od do. Če hočeš učencu dati tisto, kar naj bi mu učitelj dal, je otrok ves dan s teboj. Pri poučevanju se dan nikoli ne zaključi,« pravi. S tem govori o urah skupnega pouka v razredu, o času, v katerem se otrokom posveča osebno, in o svojih razmišljanjih po odhodu iz šolske stavbe. »Te ure, ki sem jih tako posvetila učenju, mi je plačala ta nagrada,« pravi, še pod vtisom čustev ob prejeti lovoriki, učiteljica, ki ji še ni bila nobena šolska ura predolga.

Učitelj, tak kot je ona, in učitelj z drugačnim delovnim pristopom, vsak učitelj se danes v šoli pogosto znajde v okoliščinah, ki jih težko reši zgolj z uresničevanjem državnega učnega načrta. Danes je po njenih izkušnjah v družbi veliko motečih dejavnikov, ki vplivajo na otroka in mu jemljejo zanimanje za šolo. »Zelo težko je odkriti pri otroku interesna področja. Zato mi je v največje zadoščenje, ko mi otrok vrne neko informacijo z mojimi besedami. Ob tem vem, da me je čutil in da sva živela drug ob drugem in da me je spremljal,« pravi naj učiteljica iz Pišec. V celotni pedagoški karieri je največkrat poučevala 4. in 5. razred, včasih je segla v 3. in 6. razred, a z manjšim številom ur. »Četrti in peti razred je posebno obdobje v otrokovem življenju, je odskočna deska v višjo šolsko stopnjo. Če otroku tu privzgojiš odgovornost do rezultatov njegovega šolskega dela, v višjih razredih praviloma ne bo imel težav. Zato je včasih hudo, ko pridejo do mene,« se nasmehne, kot bi pomislila, da ni znana kot mila učiteljica, ampak prej kot stroga, dosledna, tista, ki hoče imeti red in ki deli pravico.

Nemiren človek je. Šoli kot družbenemu področju in kot krajevni ustanovi Osnovna šola Maksa Pleteršnika Pišece namenja veliko časa in osebne moči; v šoli je med drugim tudi predsednica sveta zavoda. Toda časa in moči ji ostaja še za, kot bi se reklo, družbeno delovanje. Rada ima Pišece in ljudi teh krajev, ki so tudi njeni kraji, saj je bila doma v Dednji vasi, od koder se je po poroki preselila v Pišece. Posveča se Turističnemu društvu Pišece in je v njem že vsaj dvajset let predsednica. »Stremim za tem, da šolo povezujem z društvom. Tako želimo mladim sporočiti, da bodo oni nekoč v tem kraju počeli to, kar zdaj delamo mi, in da naj ohranjajo in nadaljujejo tradicijo. V majhnem kraju, kar Pišece celo z redko poseljenimi okoliškimi kraji so, so eni in isti ljudje v več društvih. Tako je tudi Butkovičeva članica Vinogradniškega društva Pišece in v njem v upravnem odboru, je članica krajevnega odbora Združenja borcev za vrednote NOB Pišece, pri čemer se trudi za povezovanje vinogradniškega in turističnega društva. »Vedno stremim za tem, da pri vsem, kar delam, sežem najgloblje v dosežke naše preteklosti,« pojasnjuje. V iskanju izkušenj, ki naj utrjujejo skupnostne vezi, zato rada povabi k šolskemu pouku starše, s katerimi otrokom lažje predstavi različne teme iz življenja in za prihodnje življenje Pišec. Tako zavzeta je ves čas svojega učiteljevanja, morda še nekoliko bolj po smrti moža, ki se je sicer znal pošaliti na njeno vsestransko delovno vnemo.

Najbrž tudi skozi tako javno delo, ne samo skozi tisto, kar strokovno dela kot učiteljica, želi sporočiti nekaj, kar je danes v družbi že precej blizu bogokletnega. »Še vedno upam trditi, da bodo sedanji šolski sistem morali spremeniti. Prenašati z otroka odgovornost za rezultate otrokovega dela na druge, je zgrešeno. Učitelj poučuje, otrok pa se mora učiti,« je odločna. To njeno vodilo sta očitno vzeli za svoje tudi njeni hčerki, saj je ena zdravnica in druga modna oblikovalka. Sama pa tako razmišlja menda že vse svoje življenje. »Kot otrok sem bila 'učiteljica', stara mama pa je bila moja učenka,« se spominja nekih začetkov, po katerih se bo 1. septembra 2020 upokojila.

Članek je bil objavljen v 26. številki Dolenjskega lista 27. junija 2019

M. Luzar