DL: Andrej Blažon - Risba, ki je videti kot slika

14.9.2019 | 14:50

Eden prvih portretov, Malezijski deček iz leta 2013 (Foto: osebni arhiv)

Eden prvih portretov, Malezijski deček iz leta 2013 (Foto: osebni arhiv)

Andrej Blažon (Foto: M. M.)

Andrej Blažon (Foto: M. M.)

Portret Ivana Cankarja (Foto: osebni arhiv)

Portret Ivana Cankarja (Foto: osebni arhiv)

Pred leti smo Andreja Blažona bralcem predstavili kot novomeškega arhitekta in oblikovalca, ki je z nenavadnim stolom v obliki nuninega klobuka zmagal na tekmovanju čez veliko lužo. Udeležil se je še kakšnih natečajev in projektov, potem pa se za nekaj let zaprl v domači atelje in se posvetil portretom.

»Še vedno kaj oblikujem, a v glavnem sem se posvetil umetnosti,« je povedal po odprtju razstave Face. Obrazi z njegovih platen so večinoma črno-beli, ustvarjeni z ogljem ali s kakšno drugo tehniko, ki si jo avtor prilagaja po svoje, vse pa prežemajo čustva, za katera sam pravi, da se med risanjem ob neznanem ustvarjalnem trenutku pokažejo sama. In kdaj tudi presenetijo. Verjetno ne vedno lepo.

»V glavnem delam z ogljem, eksperimentiram pa tudi z enkavstiko. To je zelo stara tehnika slikanja z vročim voskom z določenimi primesmi. Uporabljam jo v kombinaciji z risbo.«

Njegova dela so tako avtorska kombinacija risbe in slike, prva samostojna razstava pa ponuja kronološki pregled del, nastalih v zadnjih šestih letih: »Prvi je Malezijski deček iz leta 2013, ki je bil dve leti pozneje objavljen v knjigi Strokes of Genius: The Best of Drawing. To je bila zame potrditev, da sem na pravi poti. V nadaljevanju je prikazan razvoj mojega likovnega izraza vse do najbolj svežih del.«

Modele za portrete išče sam, v večini primerov pa izhaja iz fotografij. Ostaja na črno-belih portretih, kot pravi, tudi za to, da se že v začetku omeji na bistvo subjekta, sicer pa ga lastno raziskovanje drugih tehnik in materialov vodi tudi proti barvam. Črno-bela ali barvna, njegova dela so vsekakor prežeta z emocijami: »Ne vem. Ko delam, o tem ne razmišljam. Mogoče na to vpliva tudi dejstvo, da med ustvarjanjem nenehno poslušam glasbo (smeh).« In koliko na končni izdelek vpliva čustvo umetnika? »Seveda, tudi. Verjetno se je tako vse skupaj sploh začelo. Določeno čustveno stanje in vrnitev želje po ustvarjanju na tak način. Spominjam se že odločanja o fakulteti. Da je bila tudi ta možnost, pa sem jo takoj zavrgel, zmagal je neki razum, da bom iz tega težko naredil kariero in sem se raje odločil za arhitekturo. Zdaj pa sem spet tu (smeh).«

Kot omenjeno, v arhitekturi ni ostal dolgo, bolj se je posvečal oblikovanju in v zadnjem obdobju izključno umetnosti. »Do zdaj sem razstavljal v sklopu shoda Grad, kjer sodelujem že četrto leto; od tu imam dve srebrni plaketi. Tu je tudi nastala zamisel o samostojni razstavi v Sevnici. Nekaj del sem na ogled postavil tudi v Kopru, kjer sem lani na koloniji v sklopu festivala Sladka Istra dobil prvo nagrado oz. sem bil eden izmed treh prvonagrajencev. Nagrada naj bi bila samostojna razstava, a so si pozneje premislili in smo letos naredili skupinsko razstavo. Odzval sem se tudi povabilu na shod umetnikov Art Kum, kjer sem naredil dve deli in podobno kot Sladka Istra je potem skupinska razstava potovala po različnih krajih.«

Mogoče ga bosta nadaljnje ustvarjanje in večji posluh novomeških galerij pripeljala tudi do razstave v domačem mestu. Pravi, da zdaj sledi nekaj počitka, ki ga bo kmalu izpodrinil ustvarjalni nemir. Na vprašanje, s kom se bomo vnovič pogovarjali čez pet ali deset let, pa odvrne: »Če bo šlo, bom umetnik. Oblikovanja sicer ne mislim povsem zapostaviti, a trenutno sem predan risanju oz. umetniškemu ustvarjanju.«

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 4. julija 2019

Mirjana Martinović

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava