Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom

3.9.2019 | 14:05

Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom
Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom
Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom
Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom
Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom
Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom
Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom
Vaša FOTOreportaža: Via Podiensis s kolesom

Ko sem pred parimi leti pešačila po Caminu Frances in Caminu Portugues si niti najmanj nisem predstavljala, da bi presedlala na kolo, čeprav sem med potjo opazovala mnoge kolesarje. Potem pa sva z možem Rafkom lani prevozila slovensko kolesarsko Jakobovo pot od Slovenske vasi pri Bregani do Trsta in sem ugotovila, da je kolo zelo hvaležno prevozno sredstvo. Letos sva si kupila novi kolesi in to električni ter si zadala cilj, da ju temeljito preizkusiva. Tako je padla ideja, da prekolesariva Camino le Puy, ki poteka od jugovzhoda do jugozahoda Francije.

Camino Le Puy ali Via Podiensis, po kateri istočasno vodi tudi evropska pešpot GR 65, se pričenja v slikovitem mestu Le-Puy-en-Velay v francoski regiji Auvergne-Rhône-Alpes in se v kraju Ostabat v Atlantskih Pirinejih združi še z dvema francoskima potema preden se konča v kraju Saint Jean Pied de Port in se preko Pirinejev nadaljuje po severni Španiji kot Camino Frances proti Santiagu de Compostela.

Z osebnim avtom sva s kolesi na nosilcu prispela sredi julija v Le Puy-en-Velay, kjer sva si v znameniti katedrali Notre-Dame še isti dan priskrbela »créanciale« ali romarski potni list. Brez težav sva našla prenočišče dober kilometer ven iz mesta. Zdi se mi pomembno poudariti, da nisva na celotni poti niti enkrat predhodno rezervirala prenočišča, pa sva kljub temu vedno našla streho nad glavo z udobno posteljo pri prijaznih in gostoljubnih ljudeh. Francija ima poleg cenovno zelo ugodnih ponudb nočitev v cerkvenih in državnih zatočiščih za romarje, tudi ponudbe nastanitev v kmečkih turizmih, kampih ter dve verigi zelo dobro organiziranih nastanitev, ki si jih lahko privoščiš po dostopnih cenah in sicer »chambres d'hotes« (opremljena soba za goste s kopalnico in straniščem) in »gîte« (opremljen apartma ali hiša). Mnogi prebivalci na podeželju pa tudi v mestih so se na ta način znašli in prazne hiše, ko so otroci odšli od doma, preuredili in opremili za potrebe popotnikov in romarjev. Po želji vam radi postrežejo tudi z zajtrkom in večerjo.

Naslednji dan sva se zgodaj zjutraj zapeljala do kolegice, ki živi v bližini mesta Le Puy-en-Velay in tam zaparkirala avto. Naložila sva popotne torbe na kolesi in pričela najino pot.

Najprej sva se seveda zapeljala 15 km nazaj do štarta Le Puy-en-Velay, ki je mesto umetnosti in bogate zgodovine. Že od daleč je vidna romanska katedrala, stoječa na vzpetini, katere posebnost je črna Marija, oblečena v znamenito čipko, po kateri je mesto tudi znano.

Katedralo pa tako rekoč varujeta cerkev Saint-Michel d’Aiguilh, ki stoji na 82 m visoki vulkanski skali in 16 m visoki Marijin kip iz železne litine, postavljen na drugo 132 m visoko vulkansko pečino.

Pot, ki sva jo izbrala, pelje skozi osem departmajev: Auvergne, Haute-Loire, Lozère, Aveyron, Lot, Tarn-et-Garonne, Gers in Landes, ki se nahajajo v treh različnih regijah: Auvergne-Rhône-Alpes, Occitanie in Nouvelle-Aquitaine. Že iz imen večine departmajev je razvidno, da se imenujejo po rekah, ki vidno zaznamujejo pokrajino in življenje ljudi ob njih.

Najprej sva peljala ob reki Loari, po živahno razgibani pokrajini vulkanov, kjer znašajo vzponi in spusti tudi dobrih 700 m nadmorske višine. Na tem terenu sva že kar prvi dan dobila pomembno izkušnjo pri vožnji z električnim kolesom in sicer, da je dobro napolniti baterijo, ko imaš na voljo še vsaj dvajset odstotkov energije, posebno še, če ne poznaš poti. Z dokaj praznima baterijama sva namreč prišla v vasico Monstrol d'Allier in se dvignila še više do vasice Escluzels, kjer je samo par lepih kamnitih hiš in kapela Chapelle de Saint Madelaine. Pri prijaznih kmetih na eni od domačij sva napolnila bateriji. Naj omenim, da imava glede tega s celotne poti izključno pozitivne izkušnje, kajti v vseh lokalih, kjer sva naročala hrano in pijačo, so nama dovolili priključiti se na njihovo omrežje. Ljudje so gostoljubni ter razumevajoči in imajo v vseh pogledih veliko posluha za romarje, popotnike in turiste.

Medtem pa sva si ogledala trogloditsko kapelo, ki je nameščena pod skalnim previsom, tako rekoč vsekana v skalno votlino. Mimo so prihajali mnogi romarji in se ustavljali ob njej, kajti pot iz doline je dokaj strma.

Po lepi s pašniki in gozdovi porasli pokrajini, prepredenimi s številnimi vodnimi izviri sva prvi dan prispela do mesteca Saint Alban, kjer sva našla prenočišče

Napolnjena z novo energijo sva se naslednji dan podala v smeri vasi Aubrac in istoimenske več kot 1000 m visoke vulkanske planote, ene najlepših v Franciji. Pokrita je z neštetimi pašniki, kjer se od sredine maja pa do konca oktobra pasejo ogromne črede avtohtone pasme goveda Aubrac, katerega meso je zelo cenjeno v Franciji. V bližini čred je pogosto opaziti male kamnite hiše, imenujejo jih »burons«, ki so napol vkopane v zemljo in so nekdaj služile za izdelavo ter hrambo sira. Ko se voziš po brezmejnih širjavah skozi vso to pestrost barv pašnikov, malih jezer v številnih kotlinah in senenih bal na pokošenih ravnicah, ki so le redko poseljene z naselji, se ti zazdi, da si na koncu sveta. Sredi planote sva se ustavila v mestecu Nasbinals, kjer sva slučajno odkrila servis za kolesa in je prijazni serviser v nekaj minutah zamenjal zavorne ploščice na kolesu po zelo nizki ceni, v primerjavi s ceno iste usluge v Sloveniji.

Mesto Marvejols, ki se nahaja že v departmaju Lozère, se ponaša s tremi mestnimi vrati nekdanje srednjeveške utrdbe. Tu sva se ustavila za kosilo in polnjenje baterij. Vsi lokali so bili dokaj zasedeni s številnimi turisti in domačini, saj imajo vsi zaposleni opoldanski odmor od 12. do 14.ure. Po tej uri ne boste v restavracijah več dobili kosila in boste morali počakati na večerjo, ki jo strežejo od 18.ure dalje.

Ker sva si dodobra napolnila tudi svoje zaloge energije, sva ta dan naredila dobrih 140 km in se ustavila v vasi Laissac in se nastanila v prvem hotelu poleg vaške tržnice, kjer sva naslednje jutro uživala v bogati ponudbi hrane in pijače. Velika ponudba domačega kruha s hrustljavo skorjo in odličnih vrst peciva naju je kar nekaj časa zadržala v kraju. Vino pripeljejo pridelovalci kar v velikih cisternah in ga kot bencin na črpalkah točijo v večje posode, ki jih kupci prinašajo k tovornjakom. Kraj se ponaša tudi z najstarejšim in najpomembnejšim živinskim sejmom v južni Franciji, mimo katerega sva se peljala, ko sva odhajala.

V vsakem kraju na najini poti so bili na vidnih krajih izobešeni plakati, ki obveščajo domačine in obiskovalce o tržnih dnevih in pa tudi o drugih poletnih prireditvah. V mnogih krajih sva videla tudi velike napise, ki vabijo prebivalce, da se udeležijo vaškega srečanja ob brezplačni večerji in glasbi. Na ta način skušajo povezati ljudi med seboj in krepiti medsebojno razumevanje med različnimi generacijami.

Da bi obiskala dolgoletne francoske prijatelje, ki živijo blizu romarske poti, sva naredila ovinek do mesta Rodez, kjer živi ena družina in se nato sva povzpela še do visoko ležeče vasice La Treille, kjer sva se srečala še z družino drugega prijatelja. Glede na čas, ki sva ga načrtovala za pot, sva se še isti dan »vrnila« na najino traso in nadaljevala pot do vasice La Capelle-Balaguier, kjer sva prenočila pri upokojenem zakonskem paru. Včasih sta vodila vaško trgovino, ko pa so se otroci osamosvojili in odšli v mesto na svoje, pa sta kot mnogi drugi lastniki hiš, del poslopja preuredila v sobe za goste, tako imenovani »gîte«, kjer gostom nudita tudi zajtrk.

Ko sva zapustila to mirno vasico, sva kolesarila po prelepi dolini reke Lot in po istoimenskem departmaju, mimo kraja Najac, pa skozi Cajarc, ki je rojstni kraj pisateljice François Sagan. Tu je imel svojo rezidenco tudi nekdanji francoski predsednik Georges Pompidou. Navdihe za svoje skeče pa je tu iskal tudi slavni francoski komik Coluche.

Sredi opoldneva sva prispela do zgodovinsko in arhitekturno bogatega mesta Cahors, ki je poznano predvsem po romanski katedrali Sain-Étienne, srednjeveškem mostu Valentré in mnogih okoliških z vinom napolnjenih vinskih kleteh. Na mestnem trgu se je ravno tisti dan odvijal bolšji trg velikih razsežnosti in prodajali so dragocene stare predmete iz številnih kmečkih hiš ter poslopji, ki jih ljudje prodajajo, saj številni mladi v pričakovanju boljšega življenja odhajajo v mestna središča. Ugotovila sva, da so zbiralci in preprodajalci teh predmetov specializirani za določena področja kot so bakrena posoda, staro kmečko orodje, delovni leseni pulti, stare masivne lesene mize in stoli, tekstil, itd. Po pogovoru z enim izmed njih sva izvedela, da bakreno posodo, ki v Franciji trenutno nima svoje cene, vozijo vse do Švice, Nemčije in Španije in jo prodajajo po trikrat višji ceni.

Izvedela sva tudi, da so do nedavnega prihajali v južni del Francije bogati Angleži, ki so z gotovino, ki jim je dajala predkupno pravico pred domačini, pokupili veliko število starih domačij skupaj z zemljo. Šele v zadnjih letih se je situacija vsaj malo spremenila, pravijo domačini, saj je pričela država namensko vlagati sredstva v oživljanje in obnovo skoraj zapuščenih vaških jeder in spodbujati prebivalce, da ostajajo na tej zemlji in jo obdelujejo ali pa se posvečajo turizmu, še posebej tisti, ki živijo ob znamenitih poteh svetega Jakoba, ki vodijo skozi deželo.

Eden izmed teh, ki si na ta način pomaga do boljšega življenja, je tudi mladi Christopher iz kraja Montcuq, kamor sva po vožnji po valoviti pokrajini, med številnimi vinogradi raztresenimi po oblih gričkih, tisti dan prispela. S svojo partnerico je v središču kraja odkupil in prenovil veliko staro hišo za potrebe popotnikov. Prijazno naju je sprejel in nama postregel s svojim orehovim vinom ter svojo zgodbo o tem, kako kot mladi učitelj, ki dela z učenci s posebnimi potrebami v osnovni šoli, išče še druge načine spoznavanja različnih ljudi in kultur iz vsega sveta, ki se stekajo v njegovi hiši. Pri njem sva prenočila kot prva Slovenca in druga popotnika z električnimi kolesi.

Naslednji dan naju je na trgu tega kraja ponovno zadržala bogata in dišeča ponudba kmečke tržnice. Prodajalci vseh generacij tu ponujajo izdelke domače obrti, lokalno sadje in zelenjavo, različne vrste sira, kruha, peciva ter cvetja. Ker so bile še zgodnje ure, niso bile še vse stojnice postavljene, vendar sva morala kljub temu nadaljevati najino pot do prvega naslednjega kraja po imenu Lauzerte, ki se nahaja v departmaju Tarn-in-Garonne, ki nosi svoje ime po reki Garonni in njenem pritoku Tarn.

Lauzerte je utrjena citadela, ki je upravičeno uvrščena med najlepše francoske vasi. Ko sva prispela na njen glavni trg, je bilo žal vse zaprto in nikjer žive duše.

Zato sva nadaljevala pot med požetimi žitnimi polji z ogromnimi balami slame, med zelenimi polji sirka in sladkorne pese ter širnimi planjavami žarečih sončnic, nato pa po razgibanem terenu v hrib do kraja Moissac, kjer naju je vrvenje prometa in gneča turistov prisilila nadaljevati pot.

Okrog 20 kilometrov sva potem prevozila po ravnini, po lepo urejeni kolesarski poti po departmajih Tarn et Garonne in Lot et Garonne, ob rekah Tarn, Garonne ter Lot mimo mesteca Vallence d'Agen. Na tej kolesarski poti sva srečevala mnoge družine na kolesih, veliko pa je bilo tudi popotnikov, ki jih spoznaš po močno otovorjenih kolesih.

Med griči in dolinami, vinogradi in travniškimi sadovnjaki sva tisti dan po 115 km prikolesarila do s turisti in popotniki napolnjenega zdraviliškega mesta Lectoure v departmaju Gers.

Mesto, ki z bogato arhitekturo priča o svoji dolgi in razgibani zgodovini, se nahaja na gričku, ki ga obdaja 3,2 km dolgo obzidje. Kot mnogi popotniki, ki se tukaj že več kot tisoč let ustavljajo na poti v Santiago, sva tudi midva tukaj našla prenočišče.

Prenočevala sva v samem središču mesta, v pravi stari meščanski hiši s prelepim notranjim dvoriščem. Starejši zakonski par, katerega otroka sta odšla od doma, v sezoni oddaja dve sobi popotnikom, pozimi pa se odpeljeta na dopust k hčerki in njeni družini, ki živi v Singapurju. Zjutraj sva po tipičnem francoskem zajtrku, ki nama ga je gospa postregla v lepi jedilnici na dvorišču med bujnim cvetjem, zapustila mesto in se po pokrajini, ki jo domačini imenujejo »Mala Provansa« odpeljala v smeri mesta Condom in naredila do tja zaradi obvozov kar nekaj več kilometrov kot je bilo načrtovano, saj je v Franciji kot vsepovsod po Evropi, poletje glavna sezona del na cesti.

Ob prihodu v mesto Condom najprej zagledaš mogočno katedralo sv. Petra in v njeni neposredni bližini veličastno kiparsko skulpturo slavnega d'Artagnana in treh mušketirjev, o katerih je pisal Alexandre Dumas starejši.

Ko sva potovala naprej do mesta Nogaro, ki je bil cilj tistega dne, sva vozila po gričih med vinogradi in veliki obcestni panoji so naju ves čas spominjali, da sva v pokrajini Gaskonji, ki je znana ne samo po dobrih vinih, pač pa tudi kot izvrstnem žganju armanjak, ki ga z enkratno destilacijo izdelujejo iz belih vrst suhih vin in ga zorijo v hrastovih sodih. Tudi midva sva ugotovila na tej približno 100 km dolgi etapi do mesta Nogaro, da ga je vredno poizkusiti kot tudi njihova vina in se prepričati o njihovi odličnosti. Pivo ima namreč v Franciji dokaj visoko ceno, saj za ceno pol litra piva dobiš liter vina. Gaskonja pa slovi tudi po tradicionalni pridelavi česna, ki ga ponujajo na vsekem koraku.

Iz kraja Nogaro v departmaju Pyrénées-Atlantiques, ki spada v regijo Nouvelle-Aquitqine, sva se naslednjega dne odpeljala približno 110 km daleč v smeri kraja Le Hospital d'Orion. Sprva se pot vije še med vinogradi, nato pa sledijo velika polja koruze prepredena z namakalnimi sistemi.

Vsekakor je kraj Hagetmau, kjer sva se zaustavila za kosilo in polnjenje baterij, eden najlepše ocvetličenih krajev, kar sva jih obiskala na najini poti.

Tudi za obisk muzeja porcelana v kraju Samadet, ki sva si ga spotoma ogledala in obiskovalca seznani z vso umetnostjo, ki je povezana z izdelavo svetle keramike ter ga popelje v zgodovino razvoja gastronomije v Franciji, si je vredno vzeti čas.

Prav tako bi bilo škoda zamuditi čudoviti razgled na mesto Ortez z razglednega stolpa srednjeveškega gradu Moncade, ki pa je žal v celoti porušen. In ko si tako prevzet od vseh lepot, ki te obdajajo, med vožnjo nehote pozabiš na polnjenje baterij.

Tako sva pozno popoldne tistega dne pri iskanju prenočišča sredi številnih vzponov in spustov, na enem izmed križišč na makadamski cesti, z energijo skoraj na nuli, čisto slučajno naletela na par v starem avtu z odprtimi okni. Ko sta zaustavila vozilo, smo se hitro sporazumeli in bila sta tako prijazna, da sta naju pospremila z avtom dobre tri kilometre nazaj do prenočišča Les étoiles d’Orion. Čisto naključje in prijaznost tega para naju je tisti dan po prevoženih 120 km pripeljala do »Zvezd Oriona«, kakor se imenuje ta »gîte«, ki ga upravljata dve ženski srednjih let, to sta Cécile in Viviane. Pred osmimi leti sta odkupili staro kmetijo s poslopjem in nekaj zemlje, ki se razprostira naokrog. Postopoma sta hišo preuredili in že štiri leta nudita popotnikom, turistom ter sezonskim gradbenim delavcem apartma z večerjo in zajtrkom. Cécile skrbi za živali in pridelavo sadja ter zelenjave, kajti vse kar nudita gostom skušata pridelati na svoji zemlji. Viviane pa je po poklicu vzgojiteljica in ima v varstvu na domu štiri do pet otrok. Razen tega pa skrbi še za kuhinjo. Za vsakega gosta si vzameta čas in z njim pokramljata ob večerji in zajtrku. Njuna skromnost in prijaznost ter gostoljubnost je zagotovo razlog, da je v njunem apartmaju vedno polno zadovoljnih gostov iz celega sveta, kar odraža tudi knjiga gostov z njihovimi pohvalami.

Po zajtrku naslednjega jutra sva se poslovila od prijaznih gostiteljic. Ni se nama pretirano mudilo, saj sva bila od najinega cilja oddaljena samo 60 km. Ustavila sva se še v malem srednjeveškem mestu Sauveterre-de-Béarn, ki predstavlja tudi eno izmed etap Jakobove poti, tako imenovane Voie de Vézelay in se prične v osrednjem delu severne Francije. V kraju so cerkev sv.Andreja, obnovljeni kamnit most in srednjeveški stolp.

Mestece leži ob reki Gave d'Oloron, ob kateri sva nadaljevala zelo razgibano pot, med polji koruze in pašniki s kravami in tropi ovac, vse do starega mlina, kjer sva se ustavila in ugotovila, da je pravzaprav preurejen v skrbno urejeno zatočišče za romarje s štirimi posteljami.

Prenočišča pač nisva rabila saj sva se že bližala mestu Saint-Jean-Pied-de-Port, kjer je ob najinemu prihodu vladala nepopisna gneča turistov, pohodnikov in romarjev in sicer tako na ulicah mesta kot tudi vseh lokalih. Prijavila sva se na sprejemu romarjev, kjer sva dobila še zadnji žig v najina romarska potna lista in poiskala turistični urad, da se pozanimava za pot nazaj na štart.

Ker sva imela do odhoda prvega vlaka za Bayonne, ki sprejema tudi kolesa le dobro uro, sva se malo sprehodila po mestu, ki je tako živahno tudi zaradi številnih romarjev, ki tu končujejo eno izmed francoskih romarskih poti ali pa začenjajo svojo romarsko pot Camino Frances. Tudi midva sva bila del te druščine, upravičeno srečna ter hvaležna, da sva v prekrasnem vremenu, po lepi pokrajini, s pomočjo čudovitih ljudi preživela in brez nezgod v sedmih dneh prevozila najino 850 km dolgo pot.

Prijazni uradnik na okencu železniške postaje nama je hkrati s karto za Bayonne natisnil še karti za Toulouse ter z veliko truda s pomočjo računalnika skušal ugotoviti najboljše železniške povezave do mesta Le Puy-en-Velay, kajti vsi vlaki ne sprejemajo koles. Da je res težavno najti čim bolj direktno pot sva ugotovila po dobrih petih urah, ko sva prispela v Toulous in kar dobro uro kupovala vozovnici do Puy-a za naslednji dan. Potrpežljivi uradnik je res uspel v več kot eni uri izdelati odlično kombinacijo prevoza z različnimi vlaki preko Narbonna, Avignona ter Saint-Etienna. Prenočišče sva si našla v bližnjem hotelu in kljub prestopanju in nekaj zamudam vlaka, nama je v naslednjem dnevu uspelo do zgodnjih večernih ur vrniti se do najinega začetka poti oziroma do avtomobila.

Najine skupne ugotovitve so, da s kolesom sorazmerno hitro potuješ, če si v stiski s časom. Hkrati pa cenovno ugodno in okolju prijazno. Če primerjam ta način potovanja s hojo, je tudi res, da se manj srečuješ z drugimi romarji in popotniki in z drugega zornega kota občuduješ naravo ter njene čare. Res pa je tudi, da kljub sedežni prevleki s spominsko peno po določenem številu prevoženih kilometrov prične boleti zadnja plat, ampak žuljev na nogah pa ni.

Tekst in fotografija: Jožica Cerovšek

Galerija

_potopis (01), _potopis__01_
_potopis (02), _potopis__02_
_potopis (03), _potopis__03_
_potopis (04), _potopis__04_
_potopis (05), _potopis__05_
_potopis (06), _potopis__06_
_potopis (07), _potopis__07_
_potopis (08), _potopis__08_
_potopis (09), _potopis__09_
_potopis (10), _potopis__10_
_potopis (11), _potopis__11_
_potopis (12), _potopis__12_
_potopis (13), _potopis__13_
_potopis (14), _potopis__14_
_potopis (15), _potopis__15_
_potopis (16), _potopis__16_
_potopis (17), _potopis__17_
_potopis (18), _potopis__18_
_potopis (19), _potopis__19_
_potopis (20), _potopis__20_
_potopis (21), _potopis__21_
_potopis (22), _potopis__22_
_potopis (23), _potopis__23_
_potopis (24), _potopis__24_
_potopis (25), _potopis__25_
_potopis (26), _potopis__26_
_potopis (27), _potopis__27_
_potopis (28), _potopis__28_
_potopis (29), _potopis__29_
_potopis (30), _potopis__30_
_potopis (31), _potopis__31_
_potopis (32), _potopis__32_
_potopis (33), _potopis__33_
_potopis (34), _potopis__34_
_potopis (35), _potopis__35_
@@@_potopis__36_
_potopis__37_
_potopis__38_
_potopis__39_
_potopis__40_
_potopis__41_
_potopis__42_
_potopis__43_
_potopis__44_
_potopis__45_
_potopis__46_
_potopis__47_
_potopis__48_
_potopis__49_
_potopis__50_
_potopis__51_
_potopis__52_
_potopis__53_
_potopis__54_

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

4.9.2019+1     + (1)     – (0)     Oceni Karol Erste 

Moji sorodniki so naredili lepo in dolgo pot v FRANCIJI. Slike so cuduvite.Ena slika je podobna Mirnopeski dolini.(st.26) GRATTIS!!!

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava