Krka spet kraj čudežnih ozdravitev? Pogovor z župnikom

17.8.2019 | 18:15

Dejan Pavlin

Nekoč je bila največji romarski kraj na Kranjskem (vse foto: Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana)

Krka je reka, je pa tudi kraj. Reka sodi med ene najlepših pri nas, čeprav domačinom včasih dela preglavice, saj ob obilnem deževju rada poplavlja. Kraj pa je slikovito, idilično naselje ob njenem bregu, tamkaj, kjer ravno dobro privre na dan. Je priljubljena izletniška točka, saj ponuja vodne športe, prvovrstno hrano, pa tudi mir in spokoj za dušo. Že od nekdaj je tako. Krka je bila namreč stoletja romarsko središče. Ker so tam ljudje ozdraveli, kar pa je danes bolj malo znano.

Sredi kraja kraljuje za tako majhno naselje neverjetno velika cerkev. Posvečena je svetima Kozmi in Damijanu, zavetnikoma zdravnikov in farmacevtov. Pomislimo: to bi lahko imelo povezavo z ozdravitvami! In jo tudi ima. Cerkev je stara več kot 500 let, dostikrat je bila prezidana, tako da je na koncu nastala mogočna stavba, kakršno vidimo danes. V preteklosti so k njej oziroma na Krko romali mnogi nesrečneži, ki so si želeli ozdravitve. Nihče jih ni škropil z vodo ali nanje polagal rok. Samo ponižno so molili in prosili za boljše zdravje. Priporočili so se svetnikoma Kozmi in Damijanu in mnogi naj bi, tako pravijo stari zapisi, tudi res ozdraveli.

Čudežne ozdravitve

Ozdravitve so namreč zapisovali, a ne redno in ne vseh. Zapisovalci so si ob poročanju o posameznih primerih privoščili tudi komentarje, češ, vsega tega je čisto preveč, ali pa, ne bomo zapisali vseh, ker so nekateri primeri preveč »Krka me navdušuje vsak dan znova. Ker imam resnično rad življenje, ljudi, vsakega župljana, iskrenega in poštenega, je to navdušenje nepopisno. Kadar prihajam na Krko ali odhajam z nje, si vedno mislim: Bog blagoslovi to župnijo in vsakega, ki v njej prebiva.«preprosti, najbrž sploh ne gre za ozdravitve. To je bila pač njihova ocena. Vprašanje pa je, ali bi ljudje dejansko romali iz oddaljenih krajev tja prosit za zdravje, če bi imeli le kakšno malenkostno težavo. Takrat jim ni prišlo na misel, da bi se lahko tukaj vozili s kajakom ali pa v gostišču ob reki jedli slastno postrv. Prišli so le po tisto, kar je stoletja in še danes največje bogastvo: zdravje. Vseh zapisov o ozdravitvah je 745. Zadnji pripoveduje o hudi bolezni triletne ključarjeve hčerke Marušice iz Ambrusa. Ob veliki noči je zbolela, čutila hude bolečine, potem pa so se starši zatekli s prošnjami za pomoč k svetima Kozmi in Damijanu. Zapisano je, da je bil deklič 3. septembra 1747 zdrav.

Ozdravitve bi z medicinskega stališča težko ocenjevali, saj so opisi podobni temu o Marušici. Ne vemo torej, zakaj in kaj natančno je deklico bolelo. Zapisovalcem se je zdelo najpomembneje, da je ozdravela. Ozdravitve so imenovali kar čudeže. Če bi vedeli več, bi morda lahko kaj razložili z znanstveno medicino. 

Kraj oziroma pokrajina ob Krki imata skrivnostno energijo, ki človeka pomirja. Zato je kar precej tudi sodobnih romarjev, ki morda prvič pridejo tja, da bi sedli v globoko senco dreves ob vodi, pojedli slastno ribico, popili kozarček rujnega in se pozabavali v družbi najdražjih. Potem pa kar naenkrat čutijo močno željo, da bi se vrnili. Pa čeprav v hladnih zimskih dneh, zgodaj spomladi, ko je vse precej razmočeno, v megleni jeseni ali pa v vročih poletnih dneh, ko tu vrvi od življenja. V vodi, v zraku in na zemlji.

Ne verjamete? Pojdite se sami prepričat. Če imate zdravstvene težave ali ne. Spokojnost, ki jo ponujajo zeleni griči s Krko, je vredna obiska. O tem smo se pogovarjali z gospodom Dejanom Pavlinom, župnikom na Krki, ki nad krajem ni niti mogel niti hotel skriti navdušenja. Enako zavzeto in toplo pa je govoril tudi o svojih faranih.

Mladega župnika Krka navdušuje

Dejan Pavlin je v župnijo Krka pri Ivančni Gorici prišel po štirih letih kaplanske službe v Kočevju, Črnomlju in Dragatušu. Tu se dobro počuti in rad dela z ljudmi. »Če se potrudimo, se sprejemamo tako z napakami kot brez njih. V župniji imamo različne skupine za vse generacije župljanov. Trudim se namenjati pozornost res vsakemu. Dostopen poskušam biti za mlade, odrasle in ostarele. Tudi starejši me, vsaj mislim, sprejemajo in kljub moji mladosti vzamejo za svojega.« O Krki ne more najti dovolj pohvalnih besed: »Krka, ki je obdana s tolikimi naravnimi lepotami in plemenitimi ljudmi, je zame biser, ki ga je treba negovati, ohranjati in zanj skrbeti. Njegovo zgodovinsko bogastvo pa kar malo pozabljamo, a je vseeno še vedno ponos kraja in ljudi. Če samo pomislimo, koliko ljudi oziroma romarjev je obiskalo kraj in župnijo!Ta biser kraja in župnije nam mora biti v ponos in hkrati blagoslov, da smo del tega.« Kakšen vtis pa je naredila nanj pripoved o čudežih? »Katerikoli dogodek iz zgodovine ima vedno močno sporočilo in spodbudo za vsakega v sedanjosti. Vernega ali nevernega. Kolikokrat se zgodi, da spomin na nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, zbudi željo, da se ponovi v sedanjosti! Tu mislim na čudeže, ki so izpričani in zapisani v naši župniji. Teh je preko 500. Veliko je bilo raznovrstnih ozdravljenj. Koliko molitve je bilo na tem kraju, v tej cerkvi, koliko prošenj in zahval …, vse to je bilo najizrazitejše v 18. stoletju. Verjamem, da je še vedno veliko ljudi, ki še danes izražajo prošnje našima zavetnikoma sv. Kozmi in Damijanu. To je tisto, kar mi daje veselje in dobro voljo, da z vero lahko živim vsak dan, ki mi je dan.«

Bi bila Krka lahko romarsko središče tudi danes? Si kaj prizadeva za to? »Kot je zapisano v raznih knjižicah, je bila Krka v 18. stoletju največje romarsko središče na Kranjskem. Na Krko so prihajali romarji iz različnih koncev Slovenije: Štajerske, Gorenjske, Primorske, Dolenjske in tudi tujci. Sam se trudim, da bi romarsko tradicijo obudili. Čutim, da je to potrebno, ker smo morda nanjo malo pozabili. Lani smo začeli s Kozmijanovimi dnevi, s katerimi se z različnimi gosti pripravljamo na praznovanje v župniji. Ker sta sv. Kozma in Damijan priprošnjika za zdravje, sta tudi zavetnika zdravnikov in lekarnarjev. Zato že zdaj vabim vse, da se nam v zadnjem tednu septembra pridružijo na praznovanju.«

Je po njegovem možno, da bi se lahko ozdravitve še dogajale? »Nikomur ne bo žal, če bo obiskal našo prelepo dolino, njene naravne lepote, še posebno izvir reke Krke, delavne prebivalce, župnijo in cerkev; to je pravi balzam za dušo. Človeka umiri in spodbudi. Ko obišče še cerkev in stopi vanjo, pa ga, če je v svojem srcu odprt, prežari nepopisna milost. Veste, kakorkoli že – Krka je kraj milosti.«

O Krki

Najprej tole: da ne boste slučajno rekli, da ste bili »v Krki«, ker to pomeni, da ste bili v reki. Pravilno se reče, da ste bili »na Krki«. Kraj s tem imenom je nastal leta 1953, ko so združili dva zaselka, Gmajna in Videm. Nedaleč od kraja je izvir reke Krke, na skali nad njim pa je nekoč stal srednjeveški grad Vrhkrka, od katerega so ostale le še ruševine. Ker gre za kraški svet, so tu tudi kraške jame. Nekatere so dostopne vsem, za druge pa je treba prositi za strokovno vodenje. Krška jama pa je izvirna suha jama, dostopna vsem. Kraj sodi v občino Ivančna Gorica. Na Krko pridete tako, da pri Ivančni Gorici zavijete z avtoceste in sledite oznakam (najprej v smeri proti Žužemberku), ki vas bodo po osmih kilometrih pripeljale v to prijazno naselje.

Kdo sta bila svetnika Kozma in Damijan

O njiju je bolj malo podatkov. Znano je le, da sta prišla iz arabskih dežel, da sta bila zelo izobražena in vešča zdravnika. Bila naj bi dvojčka, imela pa naj bi še tri mlajše brate. Svoje delo sta opravljala v pristaniškem mestu na obali današnje južne Turčije. Bila sta zelo priljubljena; ne le zato, ker sta bila pri zdravljenju uspešna, temveč tudi ker za svoje delo nista zahtevala plačila, zato so ju imenovali »brez srebra«. Njun vzgled je marsikoga pritegnil, da se je spreobrnil v krščansko vero, kar je bilo v tistih časih, to je okrog 3. stoletja našega štetja, zelo nevarno. Mogočni rimski cesar Dioklecijan je namreč sistematično preganjal kristjane. Zdravnika je moral nekdo ovaditi, saj so ju aretirali in zaprli. V zaporu so ju mučili, da bi se odrekla krščanski veri, ju obesili na križ, kamenjali in na koncu obglavili. Sestavila sta kar nekaj zdravilnih mešanic, kakor je zapisano v Antidotarius magnus (iz 11. do 13. stoletja), knjigi receptov, predhodnici današnje farmakopeje. Eden od teh receptov je za tako imenovano opapiro, zdravilo, ki je sestavljeno iz 70 različnih sestavin. Med njimi so tudi opij, skrivnostna mandragora (po slovensko tudi podlišček, rastlina, ki so ji pripisovali čudežno moč in naj bi bila tudi afrodiziak) ter druge rastline in med. Zdravilne rastline so najprej skuhali v vinu, potem pa dodali med. Uporabljali so jo za vse mogoče težave, med drugim za zdravljenje duševnih motenj, paralize, pri krčih, epilepsiji ter boleznih notranjih organov, kakor pravijo stari zapiski. 

Svet24/Revija Zarja Jana