DL: Uspeh vinogradništva Colnar - Zlati rose na Decanterju

15.8.2019 | 18:30

Janez Colnar z nagrajenim rosejem na Decanterju

Ime Janez je za gospodarja oz. prevzemnika kmetije pri Colnarjevih že od leta 1747 rezervirano za prvega sina. Na sliki Janez ml. s 83-letnim dedkom Janezom, ki ga gotovo tudi delo v vinogradu ohranja tako vitalnega.

Na zdravje!

Colnarjevi, priznana vinogradniška družina z Lešnice pri Otočcu, ki so sicer navajeni visokih priznanj na ocenjevanjih in tekmovanjih svojih vin, so bili pred kratkim prijetno presenečeni, ko je njihov rose, letnik 2018, na največjem svetovnem ocenjevanju vin revije Decanter v Londonu prejel zlato medaljo.

To je dokaz, da spadajo v svetovni vrh vinogradništva in vinarstva. »Res smo veseli. Ta suhi rose, narejen iz modre frankinje in modrega pinoja, ki smo ju lani pridelali v vinogradu v Ždinji vasi, smo v naši kleti razvijali tri leta. Grozdje lani ni bilo najboljše, a smo se trudili ujeti polnost arome, okusa itd., in glede na oceno 95 točk, ki je za sveža vina izjemno visoka, nam je očitno uspelo,« zadovoljen pove Janez Colnar ml., mladi kmet in nosilec vinogradniške dejavnosti na kmetiji. Colnarjevi so na Decanterju prejeli tudi bronasto medaljo za cviček 2018 (ocena 86 točk), kar pomeni napredek od lanskega leta.

NE VEČ LE CVIČEK

Za uspeh je zaslužna vsa družina, ki se trudi na kmetiji, katere osnovna dejavnost je vinogradništvo, že vrsto let pa tudi turizem v zidanici: oče Janez, mami Katarina in njuni štirje otroci z Janezom na čelu – ostali trije so Ana, Meta in Martin, pa stric Matjaž, ki je nepogrešljiv zlasti kot enolog v kleti. Po svojih močeh pomagajo tudi še stari starši, skratka, Colnarjevi v lastni režiji obdelujejo približno deset hektarjev vinske trte na štirih vinogradniških legah: na Trški gori, v Razborih, Grčevju in Ždinji vasi. Pred petimi leti so vinogradniške površine podvojili in prav zato bodo zdaj potrebne tudi naložbe v večjo vinsko klet in še kaj.

Če so nekoč sloveli zlasti po cvičku, ki je bil večkrat dobitnik zlatega priznanja kralj cvička in je še leta 2014 predstavljal 95 odstotkov vsega pridelanega vina, je danes precej drugače. Še vedno je paradni konj kmetije in ga pridelajo največ, a 40 odstotkov že predstavljajo različna sortna vina, pripoveduje 25-letni Janez Colnar, mladi prevzemnik kmetij, ko klepetava v objemu vinorodnih dolenjskih gričev na Trški gori, na kateri imajo Colnarjevi zidanico, kjer z domačimi dobrotami lahko postrežejo številčne zaključene družbe, pa klet in tudi velik del vinogradov.

POSKUSI V KLETI

»Veliko ljudi ima veliko okusov. Zato sem želel poskusiti s čim novim, našo ponudbo sem želel popestriti in v zadnjih petih letih smo prišli do osmih različnih etiket sortnih vin. Začeli smo z laškim rizlingom, rosejem, nadaljevali s penino, ki je narejena iz avtohtone domače sorte kraljevina, z modro frankinjo, itd. Ustvarjati vedno nekaj novega je zelo motivacijsko, sicer pa smo z večjo ponudbo vin postali tudi tržno bolj zanimivi,« razmišlja Janez.

Očara s svojim navdušenjem za vinogradništvo in vinarstvo, ki v njem raste že od malih nog. Kot fantič je celo jokal, ker še ni smel voziti traktorja. Po srednji kmetijski šoli v Novem mestu je izbral izobraževanje v tujini. Kot srednješolec se je odlično odrezal na nekem tekmovanju v vinarstvu in vinogradništvu v Italiji ter tam spoznal in navdušil profesorja Georga Kracka. Prek tega znanstva je prišel do Guya Krierja, lastnika priznane vinske kleti Krier v Luksemburgu, kjer je opravil prakso in bil pozneje celo glavni kletar. Kar leto in pol si je 20-letni Janez tam nabiral izkušnje in znanje, in kot danes pove, »je bila to najboljša šola mojega življenja. Nobena fakulteta mi vsega tega ne bi mogla dati. Učil sem se, spraševal in spoznal, da je vinarstvo to, kar me veseli in čemur bi rad posvetil svoje delo,« pravi Janez. Lahko bi ostal v tujini, a vleklo ga je domov, saj je želel na domači kmetiji ustvariti svojo zgodbo. To mu nedvomno uspeva, seveda ob podpori širše družine, ki mu vseskozi stoji ob strani.

K sreči so Colnarjevi družina odprtega duha, kjer so se bili starši pripravljeni učiti od mladega roda, ki je poln energije, idej in entuziazma. Marsikje v Sloveniji kmetija ali podjetje nazaduje ali propade, ker starejši ne poslušajo mladih, jim ne dajo priložnosti. Pri Colnarjevih se to ne bo zgodilo.

MANJ, A VRHUNSKO

Dela je vse leto veliko, ampak pomagajo vsi po svojih močeh, delo so si nekako razdelili. Oče Janez med drugim skrbi bolj za prodajo, glavna v kleti pa sta Janez ml. in stric Matjaž, nepogrešljiv enolog. Je Janezov najboljši učitelj. Vsak bdi nad določenimi opravili tudi v trgatvi. Pomagajo si in se dopolnjujejo. »Smo zelo inovativna ekipa, vedno imamo kreativne ideje, ki jih skupaj predelamo. Seveda težimo, da v klet pripeljemo čim boljše grozdje, kar je odvisno od vremenskih okoliščin, a bistveno se dogaja v kleti. V naši je prav gotovo 40 odstotkov poskusov: s kvasovkami, temperaturo itd., čeprav je pomembno tudi znanje. Ampak iz vsake izkušnje se kaj naučiš, vsaka trgatev odpira možnost za nov napredek v vinu, kakovost ne sme padati,« pravi mladi vinar Janez, ki prisega, »za svojim vinom moraš vedno stati. V prvi vrsti ga delaš zase, nato za kupca.«

Pri Colnarjevih torej skušajo delati malo drugače, poskušati kaj novega, zato morajo tudi kaj tvegati, »sicer si le eden od mnogih. V kozarcu vina moraš pustiti svoj pečat,« je prepričan Janez, ki pravi, da se je v tujini naučil tudi, da je bolje pridelati manj, a vrhunsko.

Ambicij in želja mu ne manjka, a vse ob svojem času. Janez – njegova zamisel je netipično dolenjsko vino collis iz šestih vrst grozdja, ki zori v akacijevih sodih na lastnih dražeh 20 mesecev, nato sledi stekleničenje, sorte zanj pa so zasadili leta 2014 ob širitvi vinogradov – se veseli vsake nove trgatve in priložnosti, ki jo ponuja v pridelavi vin. Neprestano se uči in tako bo še naprej, veliko priznanje pa mu pomeni, ko mu je Guy Krier, ki ga je lani z družino obiskal v Sloveniji, po ogledu Colnarjeve kmetije dejal, da je učenec že prekašal učitelja.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 30. maja 2019

Besedilo in fotografije: L. Markelj