DL: Portret tedna - Roman Jordan

13.8.2019 | 11:40

DL: Portret tedna - Roman Jordan

Golorok in razoglav seže med čebele in čebele, kot da je on eden od njih, obletavajo njegovo roko in obraz, ne da bi ju opikale, in letijo naprej po svoji skrivnostni poti, kot da njegovih rok in obraza takrat sploh ne bi bilo pred panjem in v čebeljem roju. Roman Jordan, član Čebelarskega društva Kostanjevica na Krki, on je ta mož, odlikovanja Antona Janše I. stopnje letos nemara ni prejel zaradi omenjenega prijateljstva med njim in čebelami. Ali pa tudi zato, samo da so to veličastno predanost obrazložili z drugimi besedami. Dejstvo je, da je upravni odbor Čebelarskega društva Kostanjevica na Krki Čebelarski zvezi Slovenije lani predlagal, da Romanu Jordanu za štiriindvajset let vodenja društva in za življenjsko delo v čebelarstvu podeli omenjeno najvišje stanovsko priznanje, in zveza je to tudi naredila nedavno na svojem zboru v Lukovici.

»Bolj jaz pripadam čebelam kot one meni,« pravi tokratni dobitnik, nekdanji predsednik kostanjeviškega čebelarskega društva, ki je leta 2016 prejel odlikovanje Petra Pavla Glavarja I. stopnje. Osebna pripadnost svetu čebel lahko postane sčasoma očitno neizogibna. »Ko enkrat padeš v to, se zastrupiš s čebeljim 'strupom' in ne boš več odnehal, dokler se da,« pravi Roman. Čebelarjenje ga navdaja tudi z zadovoljstvom, da dela nekaj dobrega za naravo in za čebele v njej. To je tisto pravo bogastvo čebelarjeve »službe«. V slabem letu, kot je letos, dejansko nimaš veliko od čebelnjaka. Ampak moraš naprej. Tudi v takem letu bo nekdo nekaj imel od tvojega truda, narava.

V svojem čebelnjaku ima dvajset gospodarskih in šest rezervnih družin. Obenem skrbi že trideset let za šolski čebelnjak pri kostanjeviški osnovni šoli Jožeta Gorjupa, v katerem so trenutno poleg šestih gospodarskih družin tri rezervne. V šoli je petnajst let vodil čebelarski krožek; krožek imajo tam zdaj znova, a ga ne vodi on. Pomembno mu je, da čebelarski podmladek živi, in kot ugotavlja Roman Jordan, je danes kar nekaj dobrih čebelarjev, ki so izšli iz njegovega krožka.

Sam izhaja iz družine, v kateri je zrasel ob čebelah, saj sta bila stari oče in oče čebelarja, oče je bil med ustanovitelji Čebelarskega društva Kostanjevica na Krki pred dobrimi sedemdesetimi leti. Iz rojstnih Malenc se je Roman preselil v Kostanjevico na Krki in od tam po tridesetih letih, takoj ob upokojitvi, v naselje Ivanjše blizu Kostanjevice, kjer zdaj z ženo Marijo že dvajset let živita v za človeka in čebele idiličnem okolju, docela naravno zelenem in pisanem po letnih obdobjih, z veliko »divjimi« rožami in z drugimi medovitimi rastlinami vseh vrst, od katerih jih je on posadil veliko. Iz panjev lahko čebele vzletajo na njegov travnik, ki ga namenoma kosi zelo pozno, da je v njem kar najdlje čebelja paša, ko pa ga s prijatelji pokosijo, to naredijo ročno.

Čebelnjak je lahko pravcati laboratorij človekovega dobrega počutja. Pri tem so eno med in čebelji pridelki, drugo, a nič manj dragoceno, je nesnovni dar, o katerem Roman Jordan pravi tole: »Veselje je poslušati čebele in jih opazovati, kajti na bradi panja vidiš, kaj se dogaja s čebelami. Zato včasih presedim pri čebelnjaku cele ure in jih opazujem. In to ti da notranji mir, to zelo pomirja.«

Svetovni dan čebel je ob tem, da sporoča o pomenu čebel v naravnem sistemu, lahko tudi človekova simbolična zahvala za prejete čebelje darove. Vsekakor je svetovni dan čebel nekaj, ob čemer je kot zavzet čebelar zelo vesel in ponosen, da smo ga predlagali Slovenci, namreč, tako majhna država, a ji je s tem uspelo v svetovnem merilu! »Predvsem gre zahvala predsedniku Čebelarske zveze Slovenije Boštjanu Noču, da je čebelarstvo pripeljal na svetovno raven in da se je pod njegovim vodstvom zelo premaknilo na bolje. Verjetno imamo najboljšo čebelarsko ureditev na svetu. Imamo pa v Sloveniji tudi zelo dobre čebelarje. Čebelarjev je skoraj enajst tisoč. To je skoraj toliko, kolikor je čebel v enem panju, čeprav lahko čebelja družina šteje tudi več kot trideset tisoč članov. Zelo sem vesel, da se ljudje vse bolj zavedajo, da brez čebel ne bomo živeli. Je pa pri tem zelo veliko odvisno od nas čebelarjev,« pravi Roman Jordan, ki mu veliko pomeni, da ima s čebelami veselje tudi sin Andrej. Kot pravi Roman, je za čebelarja najlepše, če ima nekoga za seboj, saj tako ve, da bodo njegove čebele živele še naprej. »Včasih so rekli: Ko gospodar umre, umrejo tudi čebele,« pravi naš sogovornik.

Že omenjeni čebelnjak pri kostanjeviški osnovni šoli Jožeta Gorjupa je zanj še ena živa vez. Čuti namreč s šolo, še vedno, potem ko je bil v njej hišnik celih trideset let; v šoli pa je zdaj hišnik sin Andrej.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 30. maja 2019

Martin Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava